Filmsko, nenehno dogajanje, bližnji kadri kamere iz roke v dogma maniri bi švigali po družinskih omizjih in drugih žmohtno obloženih mizah. Vitalna in zabavna devetdesetletnica nas je nabrala blizu meje in temu primerno je bilo druženje – mediteransko v vseh pogledih. Vsi filmarji in dramatiki bi nam lahko zavidali. Nadaljuje se z žensko kvoto naslednji dan. Zadovoljne v dvojini vitalne upokojenke in vesele vdove ne gledamo še enega v nizu TV-soočenj, ampak se imamo dobro. Vemo, koga bomo volile, in nobeno TV-soočenje tega ne spremeni. Štejejo delo, kilometrina, načela. Obeh kandidatov in naša. Prav zelo se jim ne mudi domov, jutro prinese prisotnost na delovnih mestih, ki so daleč pod nivojem njihovih sposobnosti. Nismo torej samo zabavne in klene na kupu, druži nas tudi skupni imenovalec – slaba uporabnost dokazanih potencialov v kategoriji dela. Varčujejo z nami.

Film bi sicer začela na demonstracijah sindikatov za solidarnost na Kongresnem trgu. Predvidevam, da smo bili tudi sicer dobro popisani in evidentirani. Kar v času fb-ja zmoremo sami, prav gotovo pa je kje že kakšna odlična in natančna aplikacija velikega brata, ki ji noben slab profil ali zamegljen foto vzklik ne uide. Da se ve, kdo, kje, s kom in kako smo se zadeve lotili. Ko se po telefonu pogovarjam s kakšno VIP-osebo, vedno najprej pozdravimo morebitne tretje nevidne in neslišne. Saj ne, da bi se imela za pomembno, ampak vsak glas, vse prisotnosti, vsi kliki – vse šteje. Neslišni v obsesivnem krču sledijo potrebi po totalni kontroli. Ne gre za teorijo zarote, gre za red, koliko ovac se nas je zbralo, da izražamo podporo ohranitvi osnovnim pravicam človeka, delavca, ustvarjalca, gasilke in učitelja. Medtem ko kolovodje tvitajo, čutim vso toplino solidarnosti. Seveda se počutim močno in solidarno, ko podpiram pravice, ki jih nikoli nisem in ne bom imela. Vsi različni, vsi solidarni. Ko jih gledam, kako vzklikajo, vidim soborce in soborke, ki se mi bodo kaj kmalu pridružili. V raju prekerenih. Še pogosteje se bomo družili. JJ vedo, da več ko nas bo, prej bomo na cilju. Upam, da so sindikalisti brali Rastka Močnika.

Iz totala impresivnih podob užitka bi moj film preskočil na bližnje kadre bodočih mediatorjev. V preigravanju vlog zajamemo vse patologije domačijske pokrajine. Bolj ko se trudimo biti bizarni, kompleksni in nepopustljivi – bolj se učimo. Največ o sebi, da bomo potem lahko spretno in neopazno reševali spore drugih. Sporov je vsak dan več, dela nam ne bo zmanjkalo. Mimogrede skočim delat še v gostinski raj. Naslednji dan imam mišično obolenje, sekljanje in nošenje ni enostavno. Je pa prijetno za drobiž klepetati s filmarji v osrednji kulturni inštituciji. Različne naloge in področja mi dajejo odličen vpogled v vrednost mojega dela. Približen seštevek primerjalnih vrednosti navrže 3,50 evra na uro dela. Šteje samo efektiva. Klicanje, pisanje mailov za prispevke s področja gledališča, plesa in še česa, javljanje na razpise, vmes celo prilezem do pogovora, so na dnevnem meniju. Sama svoj šef, organizatorka, tajnica, sindikalistka sindikata dveh (Svobodni sindikat samozaposlenih in samskih Slovenije) in izvajalka vseh nalog, ki si jih zadam. Ampak evri se ne obračajo. Blagajna miruje. Razen ko oddam delo po mailu, odložim mikrofon ali predpasnik. Takrat je nekje nek čvik, žvenket.

V samo navidez zunanjem svetu je spektakel v polnem pogonu. Demonstracije v Mariboru, obisk Orbana, sodna balkanska drama, detektivsko sledenje rubeža v medijih, odpoved predstave v Trstu, sodelovanje na osi koalicija solidarnosti. In dve kvalitetno kritični, prodorni in večplastni plesni predstavi o revolucionarnem razkroju, ki nima konca. Vsekakor lahko ob enem in drugem ugotovim sledeče: ga ni TV-šova, oddaje, filma, ki bi zmogel uloviti spektakel na vseh nivojih. Nisem pristašica načela, da način zahteva način. Vsi so obsodili nasilnost v Mariboru in pričakujejo, da bo preiskava pokazala, kdo stoji za dobro organizirano voljo Mariborčanov. Kdo pa bo preiskal tiste, ki so ustvarili situacijo, da je do demonstracij v Ljubljani in Mariboru sploh prišlo? Ker se policija ne ukvarja z etiko, moralo, dostojanstvom – nihče. Nasilje ni samo fizično, tisto drugo, ki sproži fizično, zna biti brutalnejše. Predlagam nov žanr, ki bo ukinil šove, oddaje, soočenja, dnevnike, ne bo več lomljivih novic, samo kamere po vseh mestih, domovih, trgih, službah. Namesto oglasov pa lahko servirajo inserte Orbanovega obiska v Ljubljani in povezovanja naših na novi osi zla sredi Evrope. Me je zmrazilo, ko sem prebrala, da so podpisali sporazume o sodelovanju. Si bosta vodilna sproti izmenjavala izkušnje maršev na državo, pravice, ustavo, medije, ljudi? Obisk madžarskih spletnih strani razkriva dejanski prevod dobrega sodelovanja, razumevanja, podpore in solidarnosti vodilnih. Eno samo nasilje, brez fizičnih udarcev.

Kaže, da bo časa za žmohte življenja in druženja vse več. Snemali in klikali se bomo do končnih fizičnih meja solidarnosti. Ne bomo več hodili na kosila in kave, ampak na kavo in kosilo. En obrok bo zmazalo več solidarnih. Kavo pa bomo pili z vsaj petimi slamicami. Solidarno in spektakelsko. In vse kamere bodo na naši strani.