General Ante Gotovina (2012)

»Ne verjamemo več v prihodnost, kot smo prej. Seveda vemo, da bo prišel čas po sedanjosti, a ne pričakujemo, da bo ta čas izpolnil pričakovanja sedanjosti.«

Franco Berardi »Bifo«,After the Future (2011)

Ko je bil Ante Gotovina izpuščen na prostost, so bile njegove prve besede pred stotisočglavo množico na Trgu bana Jelačića: »Vojna je stvar preteklosti, zazrimo se v prihodnost.« Med vsemi čustvenimi, neredko tudi nacionalistično obarvanimi komentarji se zdi to še najbolj trezno in glede na to, da prihaja od samega generala, ki je bil pred časom največja ovira prihodnosti Hrvaške (znotraj Evropske unije), bržčas tudi najpomembnejše sporočilo. Vendar, ali je res tako? Kaj pa, če za nami ni samo preteklost, ampak tudi prihodnost?

Kaj po orgijah?

V knjigi Transparentnost zla, ki je izšla po padcu berlinskega zidu, Jean Baudrillard zastavi ključno vprašanje: »Kaj storiti, potem ko je orgij konec?« Orgije so bile obdobje eksplozije modernosti, osvobajanja v vsaki sferi, seksualnega osvobajanja, tehnološkega osvobajanja, političnega osvobajanja. Nekaj let pred smrtjo, ko so ga v nekem intervjuju vprašali, ali je po orgijah še smiselno postavljati vprašanja, je Baudrillard dejal, da sta zapeljevanje in paradoks orgije že odgovor. Po orgijah ni več osvobajanja, ker smo osvobojeni. Prišli smo do točke, ki bi jo Nietzsche imenoval »doba kameleonov«: spremenimo lahko vse, spremenimo lahko sebe, ne moremo pa postati nič novega. Ali niso najboljša potrditev tega ekscesa potencialne spremembe, možnosti, ki obstaja in hkrati ukinja samo sebe, prav dnevi, ki so prišli po orgijah?

Nekaj dni po izpustitvi iz haaškega zapora, ko so ga vprašali, ali bi Srbe pozval, naj se vrnejo na Hrvaško, je Gotovina odgovoril: »To je njihova domovina, prav tako kot je tudi moja, tu je njihov dom. Kako naj nekoga pozovem, naj se vrne domov? To je njihov dom.« Na vprašanje, ali se bo zavzemal za to, da bodo primeri pobojev obravnavani pred sodiščem, pa je dejal: »Glejte, bila je vojna. To je stvar preteklosti, zazrimo se v prihodnost.« Motiv prihodnosti kot glavni moto na prostost izpuščenega generala je najbolje strnil njegov odvetnik v oddaji na državni televiziji. Na vprašanje, kaj bo Gotovina, ta trenutek najpopularnejši človek na Hrvaškem, naredil s svojo popularnostjo, Luka Mišetić odgovarja: »Svojo popularnost bo izkoristil za to, da bo promoviral prihodnost.« Dodal je, da oprostilna sodba ni samo opravičila preteklosti, temveč tudi rešila prihodnost.

In vendar, neizogibna ironija te hiperinflacije Prihodnosti je samo dejstvo, da nikoli od razpada Jugoslavije in konca vojne ni bilo toliko javnih razprav in diskusij – ne o prihodnosti, pač pa o Preteklosti. Ne le anketirano »ljudstvo« na ulici, tudi »ugledni politični analitiki« so kar tekmovali z izjavami tipa »Vojna je končana« in »Hrvaška je končno svobodna«. Možni sklep, ki bi ga lahko iz tega potegnili, je, da smo vsi mi doslej živeli v preteklosti, zdaj pa nas je kar katapultiralo v Prihodnost. Hkrati pa so se vsi, politiki, javni intelektualci, časopisi in televizijske oddaje, te dni več ukvarjali s preteklostjo kot s prihodnostjo: na eni strani se je zastavljalo vprašanje, kaj je operacija »Nevihta« v resnici pomenila (zdaj je celo neko mednarodno sodišče, ki mu resda prej nismo verjeli, potrdilo, da ne gre za »skupni hudodelski podvig«), in na drugi, kateri zločini so se kljub temu vendarle zgodili (ker so generali oproščeni, kdo je kriv za zločine?). Raje kot da bi se ujel v to past heglovske »slabe neskončnosti«, se je general Gotovina osredotočil na promocijo Prihodnosti. Kakšna je v resnici ta Prihodnost? Kot se to sicer redko zgodi, se je zgodovina zgostila v samo nekaj dneh: poleg izpustitve generala Gotovine sta javnost presenetili še dve drugi sodbi, ki nista samo dali novega pomena preteklosti, ampak tudi vnaprej določili Prihodnost. Prva sodba je bila izrečena zdaj že nekdanjemu podpredsedniku vlade in gospodarskemu ministru Radimirju Čačiću. Če je haaška sodba presenetila tako rekoč vse, potem je sodba Čačiću najprej in v prvi vrsti presenetila vlado: čeprav se je gospodarski minister zavedal, da obstaja velika verjetnost, da bo pristal v zaporu, je hladnokrvno in kot da se ga to ne tiče, prevzel vlogo najpomembnejšega politika Hrvaške in se še naprej zavzemal za varčevalne ukrepe in nove privatizacije. Usoda države je bila na neki način talec njegove preteklosti – ker je bilo jasno, da bo obsojen, ni bilo prihodnosti niti v njegovem mandatu niti v njegovi strategiji.

Druga je seveda sodba nekdanjemu premierju za »vojno dobičkarstvo« in izrečena desetletna zaporna kazen. Med drugim je Ivo Sanader razglašen za krivega, ker se je v letih 1994 in 1995, v času vojne, dogovarjal o visokih obrestnih merah na posojila v državi, ki je imela resne težave z iskanjem bank, pri katerih bi se lahko zadolžila. Na pogajanjih o pogojih, pod katerimi je Hypo banka odobrila tedanjih 140 milijonov avstrijskih šilingov posojila, so Sanaderju za sodelovanje in protiuslugo izplačali provizijo v višini 5 odstotkov odobrenega posojila, kar znaša 7 milijonov tedanjih šilingov.

Z drugimi besedami, to, kar je Sanader počel v devetdesetih, je neposredno vplivalo tudi na zunanji dolg, ki ga ima Hrvaška danes. Ali lahko potemtakem vendarle pričakujemo začetek postopka za revizijo dolga, ne samo v tem primeru, ampak tudi v mnogih drugih? Eric Toussaint, član komisije, ki ji je uspelo 30 odstotkov ekvadorskega dolga razglasiti za nelegitimnega, je med svojim majskim obiskom v Zagrebu v intervjuju za Net.hr izjavil, da so ravno takšni primeri lahko osnova za začetek revizije.

Kot vidimo, prihodnost ni umrla v tistih sedmih letih, ko je bil Ante Gotovina v zaporu. Smrt prihodnosti je del samega »brezmadežnega spočetja« nacije. Da, Hrvatje so se borili, in mnogi so se resnično borili za obrambo svojih domov in družin ter pri tem zares verjeli v Hrvaško. Hkrati pa so tisti, ki so jih prepričali, da se borijo za Hrvaško, vložili vse napore v to, da bi ukradli vso možno prihodnost. Sanaderjevo dogovarjanje o visokih obrestih je najboljši primer. Drugi je seveda INA. In tu je še cela vrsta primerov, od telekomunikacij do drugih panog nekoč dobičkonosne industrije, medtem ko so zdaj na dnevnem redu Hrvaška poštna banka, železnice, energetika, zdravstvo. Torej, kje smo danes? Dovolj je pogledati podatke Državnega zavoda za statistiko, po katerih je razrez hrvaškega BDP videti takole: kmetijstvo, lov, gozdarstvo in ribištvo prispevajo 5,9 odstotka, rudarstvo, predelovalna industrija, oskrba z električno energijo, plinom in vodo 16,7 odstotka, gradbeništvo 7 odstotkov, trgovina na debelo in drobno, popravila motornih vozil in drugo 9,5 odstotka, hoteli in restavracije 3,9 odstotka, transport, skladiščenje in komunikacije 7,3 odstotka, javna uprava, obramba, socialno zavarovanje, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo 15,7 odstotka, davki na izdelke minus subvencije za izdelke 12,9 odstotka, in še smetana za konec: finančno posredovanje, poslovanje z nepremičninami in poslovne storitve 21,3 odstotka. Ali res preseneča, da celo struktura BDP jasno odraža razvoj od deindustrializacije k financializaciji?

Če upoštevamo še dejstvo, da je 90 odstotkov bank v tujih rokah in da je zunanji dolg Hrvaške dvakrat večji od celotnega dolga Jugoslavije pred razpadom, smo se dejansko znašli v scenariju, ki ga v knjigi The Making of the Indebted Man (Semiotexte, 2012) imenitno oriše Maurizio Lazzarato. Lazzarato izhaja po eni strani iz Deleuza in Guattarija, ki sta v Anti-Ojdipu predvidela »dolžniško dobo«, po drugi iz neizogibnega Nietzscheja, ki je v Genealogiji morale trdil, da je odnos med upnikom in dolžnikom temeljni družbeni odnos, ter z naslonitvijo na Le Goffa in njegove raziskave o času, delu in kulturi v srednjem veku sklene, da je prav čas temeljna sestavina dolga. Kaj je posojilo? Obljuba, da bo dolg odplačan. Če pa ne bo, potem nismo samo dolžni, ampak tudi krivi – od tod tudi dvopomenskost nemške besede Schuld, ki označuje hkrati »dolg« in »krivdo«. Lazzaratovo tezo dopolnjuje Franco Berardi Bifo v knjigi, ki je prav tako pred kratkim izšla pri isti založbi z naslovom The Uprising. On Poetry and Finance, kjer pravi, da gre pri bančništvu pravzaprav za »skladiščenje časa«. Na neki način banke skladiščijo našo preteklost, a tudi našo prihodnost. »Nemške banke,« pravi Bifo, »so uskladiščile grški čas, portugalski čas, italijanski čas in irski čas, zdaj pa zahtevajo denar nazaj. Uskladiščile so prihodnost Grkov, Portugalcev, Italijanov in drugih. Dolg je pravzaprav prihodnji čas – obljuba o prihodnosti.« Ali ni neka avstrijska banka po Sanaderjevi zaslugi tako uskladiščila tudi našo prihodnost?

Od gotovine do mastercarda …

In tu se spet vračamo h Gotovini in njegovi promociji Prihodnosti. Če mislite, da je vizija njegove prihodnosti prazna gesta brez vsakršne vsebine, razmislite še enkrat. Kaj je storil Gotovina tik pred referendumom o pristopu Hrvaške k EU? Čeprav se je vselej – in tako še danes – izmikal podajanju jasnih in nedvoumnih političnih sporočil, je vse državljane in državljanke Republike Hrvaške pozval, naj gredo na referendum in glasujejo za Evropsko unijo – za katero je tudi on, da bi bila prihodnost bolj zanesljiva, glasoval iz Haaga. Tu se počasi začne odmotavati klobčič hiperinflacije Prihodnosti, ki zdaj dobiva bolj jasne obrise. Gotovina je to potrdil nedavno, ko je obiskal Zadar in dejal, da bomo »v letu, ki je pred nami, zasedli svoje mesto za mizo evropske družine, ki ji že od nekdaj pripadamo«, in na koncu v zrak izpustil goloba miru.

Toda ali ni prihodnost vendarle nekoliko drugačna? Na enem od zagrebških pročelij je bil dolgo znamenit grafit: »Nimamo Gotovine, a lahko z mastercardom?« Danes imamo oboje, samo prave gotovine nimamo več, pač pa živimo v ekonomiji dolga. Ali ne spominja Prihodnost, o kateri govori Gotovina, na tisti stari vic o Stalinu? Dva dni po smrti velikega vodje niti en časopis še ni objavil novice. Zakaj? Ker se mu nihče ni upal povedati, da je mrtev. Tudi Gotovini se nihče ne upa povedati, da je Prihodnost že dolgo mrtva, če pa zares verjame, da ni, morda ne bi bilo slabo, če bi pogledal v skladišča evropskih bank.