Letošnja sezona je bila za telovadca Narodnega doma težka. Ni mu bilo lahko, ko je doma spremljal olimpijske nastope v londonski Areni O2, potem ko je lani na svetovnem prvenstvu zgrešil edino kvalifikacijsko sito, ker se ni uvrstil med dobitnike kolajn.

Kako se počutite v zrelih letih, sicer še zelo aktivnih?

Trenutno je lepo, ko se slovenska gimnastika veseli štirih skupnih zmag v svetovnem pokalu. To je res lep uspeh. Trenutno imam največ težav s poškodbo zapestja. Hodim k specialistom, s katerimi se odločamo, ali bo treba vnovič na operativen poseg, kar bi bilo precej tvegano, ali bom še naprej stiskal zobe. Sicer zelo trpim pri teh bolečinah, a je najpomembneje, da se z izvedbo sestav poškodba ne slabša. Skušal sem se pripraviti za nastop na zadnji tekmi svetovnega pokala v Ostravi, a mi je zmanjkalo nekaj časa, da bi v staro sestavo vključil nov element. Bolečina se mi je pojavila prav pri učenju novega elementa. Sicer bi se lahko že s staro sestavo čez tri leta, ko bodo na svetovnem prvenstvu kvalifikacije za olimpijske igre, pomeril s tekmeci za kolajno. Če mi pa uspe dodati še nov element, s katerim bi bila sestava še težja in posledično več ovrednotena, bi bilo precej lepše.

Ste izjemno motivirani. Od kod črpate energijo, da ste si kot cilj zadali nastop na olimpijskih igrah leta 2016?

Ti interesi so se mi pojavili ob gledanju zadnjih olimpijskih iger. Vso sezono sem bil namreč povsem konkurenčen fantom, ki so se borili za olimpijske kolajne, zato je bilo spremljanje mučno. Čeprav sem si nekoč dopovedoval, da nisem telovadec za olimpijske igre (Petkovšek je svoj olimpijski nastop v Sydneyju leta 2000 končal v kvalifikacijah, leta 2008 v Pekingu pa je bil peti), a sem ponovno dobil strašne apetite in grozno motivacijo. Kar zadeva same olimpijske boje, je piko na i na drogu naredil Nizozemec Epke Zonderland. Izvedel je zares noro sestavo. S takšnimi predstavami gimnastika kot šport pridobiva atraktivnost. Komaj čakam tekme, da mu iz srca čestitam ter ga objamem. Še dobro, da ne telovadim na drogu.

Kako vam uspe držati stik z najboljšimi na svetu? Je težje kot denimo pred desetimi leti?

Težje je predvsem v fizičnem smislu. Počasneje pridem v formo, na treningih sem prej utrujen. Vse drugo je lažje. Res je sicer, da pri svojih letih ne napredujem več. Mlajše generacije so vedno boljše, predstavljajo modernejšo gimnastiko. Kljub temu mi s čistimi izvedbami uspe držati stik z vrhom. Čakam, da tekmeci delajo estetske napake, saj jih ima veliko po vsebini težje sestave od moje. Konkurenca je vse večja. Pred šestimi leti sem denimo s staro sestavo z lahkoto ugnal evropsko konkurenco, sedaj se z njo težko uvrstim med dobitnike kolajn. A sem dovolj konkurenčen, da sem v svetovnem vrhu.

Torej že veste, da se pravila glede vrednosti prvin na posameznih orodjih v naslednjem olimpijskem ciklusu ne bodo spreminjala? Kaj pa sama uvrstitev na olimpijske igre?

Moška gimnastika je že pred leti odlično sestavila pravilnik, tako da popravki niso potrebni. Zato lahko z gotovostjo trdim, da bom še naprej konkurenčen. Kar pa zadeva spremembe poti na olimpijske igre, pa nisem optimist. Želel bi si, da bi imel svetovni pokal večjo težo, da bi se bilo mogoče prek teh tekem ali skupnega seštevka uvrstiti na največje tekmovanje. Ampak se to bržčas ne bo spremenilo. Moj trener Edi Kolar je storil veliko, da bi prišel v organe odločanja na Svetovni gimnastični zvezi, a mu to na letošnjem kongresu ni uspelo. Tam sedijo predstavniki velikih narodov, ki nimajo interesa, da bi se pravila spremenila, da bi bila konkurenca na olimpijskih igrah res najboljša. Edina pot je torej, da stisnem zobe ter se na olimpijske igre uvrstim s kolajno na svetovnem prvenstvu.

Pred dvema mesecema ste drugič postali očka. Se je v vašem življenju kaj posebnega spremenilo?

Ob svoji drugi hčerki Asji, ki je, kar zadeva spanje, tako pridna kot Gaja, nisem nič bolj utrujen. Ko imaš družino, si se pripravljen kot levinja boriti za njen obstanek. To mi daje dodatno energijo pri delu, ki ga opravljam. V gimnastiki neizmerno uživam. Imam lepo službo, ki se je bom oklepal kot klop, dokler bom lahko od tega živel.

Bi imeli kaj proti, če bi imeli še v času aktivne kariere možnost vaditi v centru Pegan-Petkovšek, o katerem se je veliko pisalo, a projekt še zdaleč ni v fazi, ko bi odštevali mesece do odprtja?

Še celo Narodni dom ni več tisto, kar je bil. Splošna vadba se je preselila v študijsko telovadnico, mi pa smo ves program preselili v Šiško. Imamo sicer lepo urejeno, a prostor ni primeren za vzgojo mladih. Prostori so neustrezni in začasni, zato bi si želel, da bi bil center čim prej zgrajen. Toda odkrito povedano, se ne nadejam, da bom zadnja leta svoje kariere vadil v njem. Sem pa optimist, da nekoč dvorana bo.

Lahko za konec poveste še nekaj besed o partnerici Mojci Rode, nekdaj odlični telovadki v ritmični gimnastiki? Ima še apetite po vrnitvi na parter?

Mojca komaj čaka, da se po novem letu vrne v dvorano. Dokler ima status športnika in zaposlitev pri slovenski policiji, se namerava ponovno vrniti v gimnastiko. Trenutno piše diplomsko nalogo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ki bi jo rada končala do novega leta.