»Mirno lahko začnemo sezono tudi s posamičnimi tekmami. Zagotovo nimam takih skrbi, kot jih ima novi beloruski trener Raphael Poiree,« je glavni trener slovenske biatlonske reprezentance Uroš Velepec navrgel bistvo povzetka po nedeljskem, za mnoge bolj revijalnem začetku 36. sezone svetovnega pokala. Tekma mešanih štafet je že razkrila osnovna razmerja. Današnja preizkušnja na dvajset kilometrov (17.30) in jutrišnja »petnajstka« za biatlonke bo že z vsemi kartami na mizi.
Nedeljski večer je nesporno potrdil, da sta Klemen Bauer in Jakov Fak vrhunsko pripravljena za najvišje cilje. Trener Velepec trdi, da jima je blizu tudi izkušeni Janez Marič. Četrti mož na startu bo Peter Dokl. Če je Fak po dosežkih lider reprezentance, a znotraj nje ostaja skromen, je Bauer skriti as. Oba imata tudi temu primerne osebne cilje. Oba želita na vrh zmagovalnega odra.
Ihanec je že v nedeljo znova potrdil, da je nadvse hiter v smučini in le vprašanje časa je, kdaj bo to zmogel potrditi še v večji meri s streljanjem vred. Odstotek tekem, kjer mu uspe uskladiti hiter tek in dobro streljanje, je bil doslej razmeroma skromen. Na posamičnih tekmah še ni bil na zmagovalnem odru, najbližje pa na najpomembnejših tekmah, na olimpijskih igrah (četrti) in na svetovnem prvenstvu (peti). Prav napredek na strelišču je zanj ključen: »Zdaj drugače pristopam k streljanju. Prej sem vedno mislil, da moram vse narediti v teku. V preteklosti se mi je dogajalo, da sem na teku nabil tako visok laktat in tako visok srčni utrip, da na strelišču enostavno nisem vedel, kaj moram v tistem delčku sekunde storiti. Bilo je, kot da sem v nekem drugem svetu. Na ta način sem plačeval hud davek. Mislim, da mi zdaj že ostaja v podzavesti, da je bolje teči deset sekund počasneje in zadeti več tarč. To sem se trudil spraviti v podzavest celo pripravljalno obdobje,« je dejal Klemen Bauer. Po nedeljski tekmi je ugotovil, da streljanje ni bilo optimalno, a da mu je taktični pristop v celoti dobro uspel.
Jakov Fak je na drugi nivojski stopnji. Njegove želje so usmerjene v skupni seštevek svetovnega pokala, kjer šteje predvsem visok nivo brez velikih nihanj. Sezono 2010/11 je končal na 24. mestu, spomladi je bil 17. v končni razvrstitvi, a z veliko mero smole od pomrznjenih prstov in bolezni. Preventivi se je posebej posvetil. Ker je razmeroma stanoviten strelec, podobno kot Teja Gregorin (15., 8. in 10. mesto skupnega seštevka v zadnjih sezonah svetovnega pokala), je to zanj zagotovo pravšnji cilj. Tudi sam ve, da se z Norvežanom Emilom Heglejem Svendsenom in Francozom Martinom Fourcadom še ne more ponašati z nizi zmag, a verjame, da jih je sposoben. Branilec lovorike Fourcade se je pred dnevi poskusil tudi med tekači, a v svetovnem pokalu ni bil više od 40. mesta. Dobra plat biatlonca iz Mrkopalja je tudi visok izkoristek priložnosti. Psihično je zelo močan.
Streljanje je v biatlonu velika loterija. To še najbolj ve Janez Marič, ki želi novo biatlonsko pomlad. Z Bauerjem imata veliko skupnega. Pri njiju odločajo strelske nianse, a so velikokrat bolj splet psihičnega pritiska s tekme kot posledica tehničnih napak. Pravšnji za pojasnjevanje te plati je trener Tomaš Kos. »Raven streljanja v zaključku priprav je bila na višjem nivoju, kot sem ga sploh pričakoval. Na treningu so bili kar presenetljivo natančni,« se je češkemu strokovnjaku smejalo pred začetkom sezone, a je takoj opozoril: »Tekme vedno prinesejo še kakšno posebnost. Nekateri tremo, drugi previsoka pričakovanja, tretji strah pred zgrešenimi tarčami.« Njegovo je tudi zlato pravilo, da trenerju na strelišču med tekmo ni treba biti prav nič živčen: »Lahko samo opazuje, o učinku pa ne more odločati. In živčnost ne pomaga prav nikomur.«