V domovino se je Peter Mankoč vrnil z dvema kolajnama z evropskega prvenstva v kratkih bazenih. Sredi decembra ga čaka še svetovno prvenstvo v Carigradu, a je odločen, da je to njegova zadnja zimska sezona. V nasprotno ga lahko prepriča le povsem drugačno ravnanje Plavalne zveze Slovenije.

Zakaj razmišljate o koncu kariere?

Star sem 34 let. Finance niso urejene, zato ne nameravam vztrajati, še posebno ne na enak način kot do zdaj. Najboljše je, da se poslovim, dokler sem na vrhu. Šestnajst evropskih prvenstev zapored sem bil vsaj v finalu, na zadnjih štirinajstih pa sem osvojil vsaj eno kolajno. Več kot dovolj.

Obstaja možnost, da si še premislite?

Decembrske samostojne nastope sem zagotovo zaključil, od zveze pa je odvisno, kako dolgo bom še vztrajal. Vsako sezono sem s plavanjem naredil za deset tisoč evrov minusa, hkrati pa sem dobil le tretjino denarja, ki ga je moj uspeh prinesel zvezi za program vrhunskega plavanja. Vsak normalen človek bi odnehal že mnogo prej.

Kako ste pokrili teh deset tisoč evrov minusa?

Delno se mi je uspelo dogovoriti s turško plavalno zvezo, kjer dela moj trener Dimitrij Mancevič. Za preostalo sem se moral znajti. Vse, kar sem dobil kot zaposleni športnik na policiji, sem vložil naprej v plavanje. S tem denarjem si ne kupujem nič drugega, denimo lepih majic ali česa podobnega.

Ko potegnete črto ob koncu leta, koliko denarja vam ostane?

Vsako leto končam v minusu. Če bi mi zveza izplačevala nagrade, kot bi mi jih morala od leta 2007 naprej, potem bi mogoče končal z nekaj evri v plusu. Ker ni tako, sem vsako leto v minusu.

Koliko denarja zveza zadrži zase?

Od denarja, ki ga država nameni za vrhunski program slovenskega plavanja, dobim približno tretjino, ostali dve pa obdrži zveza. Sam si moram nato kriti deset tisoč evrov na leto, zveza pa istočasno zaradi mene dobi približno 25.000 evrov. Če tega denarja ne bi dobil na drug način, potem ne bi mogel dosegati vrhunskih rezultatov, saj ne bi mogel dobro trenirati. Brez mojih vrhunskih rezultatov pa tudi zveza ne bi dobila denarja od države. Če končam kariero, bo več izgubila zveza kot jaz. Meni ne bo treba več iskati deset tisoč evrov na leto, zveza pa bo izgubila približno 25.000 evrov.

Koliko vam vsi ti spori s plavalno zvezo jemljejo psihične moči?

Morda nekaj malega, ko se mi od časa do časa dvigne pritisk. Ampak sem že toliko navajen, da ni več negativnega učinka.

Kaj imate v načrtu po koncu kariere?

Najprej počitek za telo in dušo. Z veseljem bi pomagal slovenskemu plavanju, a mu ne morem pomagati, če plavalna zveza kot krovna organizacija nima interesa. Pobudo mora dati plavalna zveza in ne jaz.

Pa bi bili pripravljeni sodelovati s predsednikom Miranom Kosom v funkcionarskih vodah?

Če imamo enako vizijo, sem pripravljen sodelovati z vsemi. Če nimamo iste vizije, pa sodelovanje ni možno. Ne more en konj vleči v levo, drug pa v desno, saj se voz ne bo premaknil nikamor. Če nimamo iste vizije, bomo drug drugemu samo v napoto, rezultata pa ne bo nobenega.

Vaš osebni trener Dimitrij Mancevič in selektor reprezentance Roni Pikec sta se že večkrat sporekla. Kako je to vplivalo na vas, ki ste morali sodelovati z obema?

Vsak ima svoj pogled, a moj način razmišljanja je zagotovo precej bliže Dimitriju kot Roniju. Toda ko grem na veliko prvenstvo, se ne grem tja prepirat. Na prvenstvo se gre hitro plavat in po vrhunski rezultat. Kaj je bilo prej in kaj potem, pa je druga zgodba. Vedno sem opozarjal na napake in vedno pohvalil dobre stvari. Če sem se kdaj zmotil, sem se tudi opravičil. Je pa precej ljudi, ki postanejo alergični, če so pokritizirani. Obstajajo tudi plavalci, ki so precej preplašeni in ne upajo razkriti krivic in nepravilnosti, saj se bojijo, da jim bo nato še slabše. Jaz pa sem tisti, ki vse pove, kar mnoge moti.

Koliko več bi lahko dosegli v karieri, če bi imeli boljše pogoje za treniranje in modernejši bazen?

Če čebula ne bi imela če, bi bila samo bula. Tega nikoli ne bomo vedeli, saj bi bil morda z boljšimi pogoji drugačen človek. Mogoče bi imel potem drugačen karakter in ne bi bil toliko trmast in zagrizen.

Deležni ste tudi očitkov, da ste največje uspehe dosegli v kratkih bazenih in v neolimpijski disciplini 100 mešano. Kako jim odgovarjate?

Vedno bodo obstajali provokatorji. Toda z razkritim imenom in priimkom si nihče ne upa pljuvati, saj se hkrati razkrijejo tudi njegovi dosežki v življenju. Pod psevdonimi, ko se ne vidi prave identitete, pa si lahko vsak izprazni dušo. Kritike me ne motijo, a morajo biti na čem osnovane. Ponavlja se lajna, češ da v moji disciplini ni najboljših, a ti isti ljudje niti ne poznajo slogov plavanja, kaj šele da bi vedeli, kakšna je konkurenca. Zgolj trosijo neumnosti. Drugega kot zlivanja gnojnice in opravičevanja lastne nesposobnosti ne znajo.