Meža. »Pride dan, ko zaprem oči in si v mislih predstavljam, kako mi narasla voda odnaša otroka, jaz pa ju ne morem rešiti. Ko pridem k sebi, si poskušam dopovedati, da so to samo grozljive more in da sta moja otroka živa in zdrava. Toda črne misli se neprestano vračajo in to je od vsega najhuje,« pravi 31-letna Valerija Krevzelj, mama 11-letnega Marcela ter leto in pol starega Matevža.

Tudi njena družina je v poplavah petega novembra letos izgubila vse svoje premoženje. »Bila sem v šoku in sploh nisem vedela, kaj naj storim. Stala sem sredi stanovanja in jokala. Voda mi je segala do pasu, jaz pa sem samo gledala in čakala. Potem sem se ustrašila, da me bo stresla elektrika, in sem pobegnila. S sabo sem odnesla samo spodnji del trenirke in polnilnik za telefon, ki sem ga kasneje nekje izgubila,« je pripovedovala Valerija, ko je obujala spomine na katastrofalne poplave, kakršnih na Koroškem ne pomnijo.

Pred sedmimi leti sta s partnerjem Mitjo Časom najela stanovanje v veliki večstanovanjski zgradbi, ki stoji tik ob reki Meži in je v lasti koroškega podjetnika. Na mesec sta za trisobno stanovanje z lastnim vhodom in zelenico plačevala samo 150 evrov. »V zgradbi so živeli še delavci iz držav nekdanje Jugoslavije, s katerimi so se dobro razumeli, zato mi je res žal, da smo se morali preseliti. Toda druge možnosti nismo imeli. Stanovanje je namreč zaradi vode in mulja popolnoma uničeno. Poleg tega se nikoli ne bi hotela vrniti nazaj. Preveč bi me bilo strah.«

Krevzljeva je bila razočarana, ker ji po katastrofi, ki jo je doživela njena družina, občina Dravograd ni priskrbela občinskega stanovanja. Možnost, da bi se začasno naselili v hotelu Traberk ali v dvorcu Bukovje, je zavrnila in s partnerjem sama poiskala najemniško stanovanje v Svetem Boštjanu pri Dravogradu, ki pa je bistveno dražje od tistega, ki so ga imeli v Meži. Mesečna najemnina stane 350 evrov, zato sta si morala sposoditi denar, da sta lastniku lahko plačala za tri mesece vnaprej. O lastnem stanovanju lahko samo sanjata. »Mitja je zaposlen kot voznik tovornjaka, jaz pa štiri ure na dan strežem v dnevnem baru. Z najinimi prihodki najbrž sploh ne bi dobila posojila za nakup stanovanja, zato si res zelo želiva, da bi nekoč vendarle dobila občinsko stanovanje in se ustalila,« je dejala Valerija.

Kako bi živeli, če jim na pomoč ne bi priskočili dobri ljudje, si sploh ne predstavlja. Nekateri so jim prinesli oblačila in hrano, drugi otroške igrače, tretji opremo za stanovanje. Želijo si, da bi zdaj znova normalno zaživeli, vendar so spomini še preveč boleči. Valerija pravi, da je nehala jokati, ker sta zaradi njenih solz jokala tudi otroka. O tem, da pravzaprav nima nič svojega in da so še oblačila, ki jih ima na sebi, od neznanih ljudi, sploh ne želi razmišljati. Kadar so skupaj, se pretvarja, da je močna in da se bodo že nekako postavili na noge, saj so še mladi in je pred njimi vse življenje. Samo njeni najbližji vedo, da jo je grozljiva življenjska izkušnja prizadela bolj, kot je pripravljena priznati. Čeprav so od poplav minili le trije tedni, ji je strah nekatere dogodke povsem izbrisal iz spomina. »Ne morem verjeti, da se sploh ne spominjam, kdaj natančno sem šla pogledat naše poplavljeno stanovanje. Spominjam se samo, da je bilo povsod polno blata in da je zadušljivo smrdelo. Niti tega se ne spominjam, da sem se po telefonu pogovarjala z ravnateljico vrtca. Pravijo, da so moje spominske luknje posledice šoka, ki sem ga doživela zaradi poplav.«

Oba dobrodelna koncerta Jana Plestenjaka v Špas Teatru, tako sinočnji kot današnji, sta bila zaradi izjemnega zanimanja že pred dnevi razprodana. Izkupiček bo namenjen otrokom in družinam s poplavljenih območij. Kdor želi pomagati, lahko še vedno nakaže donacijo na transakcijski račun, ki je odprt pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije.