Novo ugledno početje: opeharjenje

Omenjeni roman skozi širok zgodovinski panoptikum spremlja pot judovske družine v času evropskih totalitarizmov. Hesse, čigar del sicer še nimamo prevedenih v slovenščino, je Ljubljano obiskal kot gost v okviru knjižnega sejma Frankfurt po Frankfurtu.

Položaj se zaradi krize vsekakor slabša in prodaja knjig upada, kljub temu pa književnost ohranja svojo aktualnost in živahnost, morda predvsem zaradi tega našega nacionalnega obreda, ko večina knjig izide po počitnicah, v začetku jeseni. V dveh, treh mesecih tako izide ogromno knjig in o njih poročajo prav vsi mediji, celo revije tipa »naredi sam«. Seveda pa ima to za književnost tudi neki drug, sprevrnjen učinek, saj jih med kakšnimi petsto knjigami, ki izidejo v tem času, le kakšnih petdeset dobi ustrezno pozornost, med prezrtimi pa je morda tudi kakšno izvrstno delo.

(Smeh.) Ja, res je, na začetku je bila šala – in potem smo jo morali intelektualno upravičiti. Tako smo našli Rilkejev stavek: »Vse kar vemo, vemo iz obličja živali.« Izhajati je začela v času, ko so revije že težko živele in zdaj je žal na tem, da izdihne. Posvečali smo se namreč predvsem objavi poezije, ki pa ima v Franciji tako malo bralcev, da ne omogoča preživetja reviji, če ta ni polemična, politična, ampak zgolj predstavlja pesnike.

Revijo sem razumel kot laboratorij za avtorje. Številke so bile tematske, na primer »kazen«, »kdo so sovražniki«, »bogastvo in revščina«, in med tem urednikovanjem sem se postopoma otresel svoje sramežljivosti in začel tudi sam pisati, vendar ne poezije, ampak prozo. Ker sem začel pozno, pa verjetno čutim večjo odgovornost in prvo knjigo sem izdal šele leta 2003, dve leti zatem, ko sem jo začel pisati – in do danes sem napisal le štiri romane. Pišem počasi, v svojem ritmu, nekako bolj za jutri kot za danes, romani pa so na različne načine povezani med seboj.

Nisem nameraval ustvariti emblematičnih figur, a je ta očetovski lik verjetno tipičen za generacije mojih staršev in morda je v njem tudi kanec avtobiografskosti. Oče je figura, ki predstavlja zakon, tako kot na primer učitelj, ki razsoja med dobrim in slabim, medtem ko so matere tiste, ki otroke naučijo razumeti svet in živeti. Mogoče je to res zaslediti v mojih romanih, tako kot tista škatla z orodjem, ki se je v Podzavest prikradla iz mojega prejšnjega romana in ki predstavlja nekakšen zbir čudnih predmetov, ki jih lahko uporabim ali pa ne.

Moji moški liki imajo težavne odnose z ženskami, tako Carl kot Marcus…

(Smeh.) Imate prav, ampak to sem opazil šele pozneje, če bi prej, bi imena spremenil!

Drži. Torej, ženske osebe so res bitja, ki vedno uidejo, in vsaj Marcus jih niti ne skuša zadržati. In res so ti ženski liki zelo literarni, minljivi. Čečenka je celo neke vrste Madona s kalašnikovko.

Rekel bi, da je to deloma povezano z zamenjavo generacij, prej so o teh temah pisali predvsem pričevalci ali vsaj sodobniki, zdaj pa mi, naslednja generacija, te dogodke razumemo kot nekakšno dediščino, ki jo lahko na novo ubesedimo. Seveda to vzbuja tudi močne odpore, češ, to so naše zgodbe, do njih nimate pravice; tako nekako se je glasila tudi reakcija neke židovske družine na moj roman.

Mene ta vez med intimno zgodbo in zgodovino še prav posebej zanima, saj se slednja pogosto dogaja tudi v kuhinjah in otroških sobah, ne le na bojnih poljih. Tako lik očeta v Demonu predstavlja prav to presečišče, ki je utemeljeno v skrivnosti o njegovem poreklu in otroštvu v Sovjetski zvezi, in sin jo poskuša razkriti, postopoma slika nekakšno fresko in na njej se realne zgodovinske osebe mešajo s fiktivnimi.

Tudi v Franciji se je del zgodovinarjev, ki so izdali Črno knjigo, dejansko zavzemal za to izenačenje, pri utemeljevanju pa so se oprli na število žrtev, pregnancev, ubitih… To je seveda sprožilo burne razprave in zase lahko rečem le to, da nisem nikakršen strokovnjak, a se pridružujem tistemu drugemu mnenju, da je bil nacizem ideologija smrti, uničevalni stroj, ki je natančno načrtoval popoln poboj Judov in nekaterih drugih narodov, medtem ko je bil komunizem ideal, ki se je grozljivo sprevrgel. Stalinizem se mi zdi kot vrsta strašnih dogodkov, ki so pripeljali do nezaslišanih tragedij, medtem ko je bila uničevalna intenca nacizma od vsega začetka jasna.

Tudi pri nas je bilo osvobodilno gibanje razcepljeno na komuniste in nekomuniste in je rivalstvo med tema dvema deloma gibanja potekalo tudi v prvi povojni De Gaullovi vladi, v kateri je bil tudi minister iz komunistične stranke, nikakor pa v Franciji ni dvomov glede kolaboracije. Res pa je pri nas dolgo obstajal romantičen pogled na socializem vzhodnega bloka, tako med komunisti kot med intelektualci, ki dolgo niso znali opustiti tega svojega navdušenja, očitnim dejstvom navkljub.

Na primeru vzajemne zavarovalnice, v kateri dela eden izmed likov, sem hotel pokazati, kako so se stvari postopoma spreminjale. Ideja zavarovanja je zelo stara, nastala je v Londonu leta 1666, po hudem požaru, ki je uničil velik del mesta, temeljila pa je na vzajemnosti, solidarnosti, medsebojni pomoči in preprečevanju novih človeških tragedij. Konec prejšnjega stoletja pa se je ta ideja postopoma izrodila, zavarovalništvo je postalo vir zaslužka, zdaj to ni več zavarovanje, ampak »prodaja zavarovanja«, celo v jeziku se je ta sprememba jasno zarisala, in ta prodaja poteka z vsemi triki, lotile so se je tudi banke… V romanu ta lik v pogodbe nenehno podtika skrivne klavzule in nato išče razpoke, da mu ni treba plačati zavarovalnine, in bolj ko opehari ljudi, bolj napreduje. Pred dvema mesecema sem knjigo predstavljal v Toulousu in tam je bil tudi neki zavarovalničar, ki je rekel, da takšni ljudje v njihovem poklicu zares obstajajo.

Da, poklic, kako opehariti ljudi, ki so plačali zavarovanje, ko jih zadene nesreča.

Ne vem, joj, prav imate, nisem se zavedal, da sta v obeh romanih samomora. A me to pravzaprav ne preseneča. Ni res, da pišemo ves čas isto knjigo, drži pa, da vse pišemo z enakimi obsesijami. Ob preučevanju Sebaldovih del, o katerih sem pisal, sem se naučil, da ljudje v izgnanstvu v resnici nikoli popolnoma ne osvojijo tega novega sveta, da v nekem delu ostanejo večni tujci, četudi se zdijo povsem prilagojeni. Predvsem v starosti postanejo njihove nostalgije pogosto neznosne. Tudi Carl gre, ko zapusti ženo in spremeni spolno usmeritev, v neke vrste eksil, ki ga ni sam izbral. Njegov padec in usodo pa sem nalašč pustil odprto, tako da tudi jaz ne vem, kaj se je zgodilo po zadnjem stavku v romanu.