Šport ni le tekmovanje, ampak tudi področje, skozi katero odsevajo različni družbeni vidiki. Je prepletanje različnosti. Športniki in gledalci, ki spremljajo svoje ekipe na tekmah po svetu, imajo priložnost za bogatenje duha s spoznavanjem različnih držav in kultur. Še posebno za ekipne panoge in še posebno v nogometu je značilna večkulturnost. V Sloveniji sicer nekoliko manj kot v nekaterih drugih evropskih državah. A ima kljub temu skoraj vsak prvoligaški klub v svojih vrstah kakšnega tujca. Pogovarjali smo se s tremi, ki prihajajo iz različnih delov sveta, v Sloveniji so dejavni v različnih športih in različnih mestih ter imajo s tukajšnjim življenjem različne izkušnje.

Nogometaš Mure 05 Stanley Aborah je eden najboljših tujih nogometašev, ki so v zadnjih letih igrali v Sloveniji, in trenutno eden najboljših (če ne najboljši) obrambnih vezistov v ligi. Čeprav se je nogometa učil v sloviti Ajaxovi šoli (odigral je eno tekmo v ligi prvakov) in še v minuli sezoni nastopal za nizozemskega prvoligaša Vitesse, je prišel v Slovenijo. Razlog: po težavah s poškodbami si želi igrati. To počne zelo dobro. Nekoliko manj se zabava, ko zapusti nogometni stadion. Takrat namreč ne ve, kaj bi počel. »Dnevi so vedno enaki, kajti v Murski Soboti ne morem početi veliko stvari. Vsak dan grem na trening, sledi kosilo, nato grem v hotelsko sobo, kjer ves dan nimam kaj početi, zato gledam filme in berem romane ter trilerje. To se ponavlja dan za dnem, zato se dolgočasim, a tukaj sem zaradi nogometa,« je dejal 25-letni nogometaš, ki se je pri treh letih iz Gane preselil v Belgijo v Antwerpen, ker je oče, nekdanji reprezentant Gane (leta 1992 je bil član ekipe, ki je bila afriški podprvak), tam igral nogomet. Tudi Aborah mlajši je bil reprezentant, a ne med člani, temveč v belgijski ekipi do 18 let.

Za nekoga, ki je živel v Antwerpnu, Amsterdamu, Den Boschu in Londonu majhno mesto, kot je Murska Sobota, ni ravno vznemirljivo. Pa še nekaj je precej očitno. »Ljudje strmijo vame, ko me vidijo na cesti. Ves čas me gledajo, kar je zame smešno. Ampak saj je v redu. Razumem, da niso vajeni temnopoltih ljudi. Zaradi tega nisem užaljen,« pravi in se ob tem nasmiha, kot bi se mu takšen odziv zdel pomilovanja vreden. »To se mi ne zdi rasistično, ampak zgolj smešno. Slovenskega jezika ne znam. A razumem nekaj stvari. Vem, da tukajšnji ljudje ne vedo najbolje, kaj se dogaja v zunanjem svetu, kajti ko me vidijo, govorijo za hrbtom in se smejijo. Jaz pa si rečem: 'Ah.' A tega sem vajen in mi ne predstavlja posebne težave.« Ko hodi po mestu in vidi obraze, se mu ti ne zdijo srečni, povsem drugače kot v Gani, ki jo je sicer zapustil kot otrok, a se je tja vračal in spoznal način življenja. »Slovencev še ne poznam najbolje, a so precej zaprti. Morda so takšni do ljudi, ki jih ne poznajo. V življenju je vedno tako. Če nečesa ne poznaš, se bojiš, dokler tega ne spoznaš. Šele potem vidiš, ali je strah upravičen ali ne. To je eden od razlogov, da se bojijo novih stvari, mene, temnopoltih ljudi,« pove. Da je Gana precej priljubljena država med slovenskimi popotniki, ni vedel, a priporoča, naj jo ljudje obiščejo: »Ljudje v Gani so prijazni in miroljubni, odprti in sprejemajo različne stvari. Je manj razvita v nekaterih stvareh, a je stabilna država zahodne Afrike. Ljudje v Afriki nimajo veliko materialnih dobrin, a se ves čas smejijo, zabavajo.«

Prosijo ga za nasvete

Medtem ko se Stanley Aborah v Murski Soboti dolgočasi, košarkar Uniona Olimpije, na Novi Zelandiji rojeni Avstralec Aron Baynes nima teh težav. Družbo mu dela dekle, v teh dneh še sestra z zaročencem, tudi sicer pa zna najti stvari, ki mu zapolnijo prosti čas. Eden najboljših centrov v evroligi se rad sprehodi po središču Ljubljane ali se z avtomobilom zapelje v bolj oddaljene kraje, kjer občuduje naravo. Všeč mu je, ker ljudje govorijo angleško. »Skoraj vsi znajo angleško. Pa tudi tisti, ki ne govorijo tekoče, znajo več angleško kot jaz slovensko,« se zasmeje in pojasni, da zna po slovensko pozdraviti in se zahvaliti. Ustrežljivosti in prijaznosti ljudi, ki jih srečuje v Sloveniji, ne more prehvaliti, kljub temu pa novih prijateljev v Ljubljani ni iskal. »Za to nimam časa, družim se predvsem s soigralci in seveda z dekletom,« pove in doda, da je prva stvar, ki jo je opazil v Sloveniji, vreme. »Odraščal sem ob precej toplejšem vremenu, a je lepo doživeti tudi pravo zimo in bel božič,« pravi. Tega že pozna, kajti igral je v Litvi, »kjer je mraz, a je košarka tam zelo pomembna, kar je precej drugače kot v Avstraliji«. Pot ga je vodila tudi v Nemčijo in Grčijo. »Nemčija je verjetno najbolj zahodno orientirana država v Evropi, podobna je ZDA, kjer sem prav tako preživel nekaj let. Bilo je lepo. V Grčiji je vreme vedno dobro. V tem sem užival,« pravi. Nekaterim športnikom (predvsem hokejistom iz Severne Amerike) je Ljubljana prirasla k srcu zaradi nočnega življenja in nekateri se zaradi tega še vedno vračajo. Baynes pravi, da ni ljubitelj diskotek. Ven se raje odpravi podnevi. Takrat lahko začuti utrip življenja in se pogovori z ljudmi. Opazil je, da je Avstralija priljubljena med Slovenci. Novih migrantov je »tam spodaj« vse več, tudi Baynes pa je slišal nekaj vprašanj in prošenj za nasvete na to temo. »Ljudi zanima, kakšno je življenje v Avstraliji in kakšne so možnosti za zaposlitev. Nekateri so mi povedali, da imajo v Avstraliji družino in prijatelje. A sam jim ne bi svetoval, naj zapustijo Slovenijo, kajti država je zelo lepa, ljudje prijazni. Jaz tukaj uživam.«

Obožuje govejo juho in sirove štruklje

Izmed vseh treh sogovornikov najdlje v Sloveniji živi rokometaš iz Srbije Alem Toskić. Član Celja Pivovarne Laško je šest let. V tem času mu je Slovenija prirasla k srcu. Pravi, da je našel svoj drugi dom in razmišlja, da bi skupaj z družino v Sloveniji živel tudi po rokometni karieri. »Ko sem prišel v Slovenijo, so mi govorili, da so Slovenci zaprti in da se ne družijo tako veliko kot Srbi. Toda po šestih letih v Sloveniji lahko to demantiram. Ljudje so prijetni in družabni. Lahko govoriš s komer koli, vsak ti pomaga. Nisem imel težav pri privajanju na novo deželo, saj sta tako Slovenija kot Srbija balkanski državi,« pravi Alem Toskić. V Celju živi z ženo in otrokom, ki se je rodil v Sloveniji. Všeč mu je geografski položaj njegove druge domovine in pravi, da je najboljši v Evropi. »Super je, ker lahko v zelo kratkem času pridem v gore ali na morje pa v Avstrijo in Italijo. Pri Slovencih mi je všeč tudi, da se vsak ukvarja s svojim poslom, na druge stvari pa se ne ozirajo preveč,« doda. Čeprav čevapčiči v Sloveniji morda niso tako dobri kot v Srbiji in še manj kot v Sarajevu, za katere pravi, da so najboljši, je navdušen nad slovensko hrano. »Vsak tujec bi moral poskusiti govejo juho. Ta je nekaj posebnega. Zelo rad imam tudi sirove štruklje.«

Toskić je odraščal v Priboju, živel pa je tudi v Beogradu in Zagrebu. Bil je eden prvih srbskih športnikov, ki so po vojni zaigrali za hrvaški klub. »Bal sem se, da bom imel težave, a jih nisem imel. V Zagrebu sem se odlično počutil,« pove. Zagreb je uvrstil na drugo mesto na lestvici svojih najljubših mest, takoj za Celjem.