Gre za igrico – simulacijo, v kateri igralci med seboj tekmujejo, tako da si vsak naredi svoj nabor iz imen dejansko aktivnih nogometašev, točke za katere tekmujejo, pa pridobivajo glede na dejanske igre svojih izbrancev v dejanskih tekmah. Šteje torej to, da imaš v svojem naboru Messija in Messi na dejanski tekmi zabije gol. Gre za razmeroma priljubljeno igro, ki jo tudi pri nas igrajo številne zaključene družbe. Nemalokrat tudi za denar. Tako da sleherni igralec na začetku sezone vplača določeno vsoto, skupni fond pa na koncu pobere zmagovalec. Za igro nespornih poznavalcev in dobro informiranih ljudi gre torej. Za igro, v kateri so praviloma uspešni podobno podrobni poznavalci nogometnih razmer, kot je temu tako v primeru profesionalnih stavcev. Gre za ljudi, ki ti naštejejo domala kompletno postavo Levanteja ali Catanije. Resni »bolniki«, skratka. Vendar pa? Tudi še v kakšnem drugem športu in klubu uspešni trenerji niso nujno bili veliki igralci.

Andrea Massi, trener Mazejeve na primer, niti ni smučarski specialist, vendar pa se je priučil in rezultati kažejo, da je on ta, ki smučarsko šampionko strokovno servisira na pravi način. Tudi Mourinho, trener Reala, je kariero začel zgolj kot prevajalec. Prav tako nikdar ni bil igralec, kar je ranljiva pozicija. Vendarle gre za ljudi. Za odnose. Ko se je lansko leto po porazu z Barcelono v kraljevskem pokalu Portugalec javno sporekel s svojim, torej Realovim branilcem Ramosom, je pomanjkanje te usposobljenosti prišlo na dan. Izmenjala naj bi si naslednje besede. »Kje si bil pri prvem golu?« Mourinho vpraša Ramosa. Ta mu odgovori: »Pokrival sem Piquea.« »Moral bi pokrivati Puyola. To je bila tvoja naloga,« ni odnehal Mourinho. Vendar pa ni odnehal niti Ramos: »Da, vendar pa sem moral prevzeti igralca. Vi niste nikdar igrali nogometa in tega ne razumete.«

Trenerstvo ni samo strokovno delo, temveč tudi avtoriteta, razlika med računalniško igrico in realnim življenjem je pa v tem, da ti igralci z računalnika ne prigovarjajo, se ti smejejo za hrbtom, nezadovoljni z menjavo brcajo v steklenice, se v prostem času zapletajo s sumljivimi ženskami, se občasno stepejo v kakem kafiču, polnijo naslovnice tabloidov, pa še kaj človeškega, bi se dalo našteti. No, navijamo za Vugarja, seveda.