Meža.Ko je Suzana Pušnik ugotovila, da je na okenski polici kletnega stanovanja v blokovskem naselju pozabila dudo svoje dvajsetmesečne hčerke Naje, se je brezglavo vrnila v poplavljeno Mežo. Razmišljala je samo o tem, da mora nekako priti do dude, saj bo sicer njena mala deklica neprestano jokala. Povsod je bilo že polno vode, ko so jo ustavili presenečeni gasilci. »Povedala sem jim, da grem iskat dudo, oni pa so verjetno mislili, da se mi je zmešalo in da ne slišijo prav. 'Ali se hočeš utopiti v lastnem stanovanju?' je zakričal eden od gasilcev in mi z roko pokazal, naj se takoj umaknem na varno. Šele kasneje sem dojela, da moja ideja ni bila ravno premišljena, vendar morate razumeti, da človek v šoku stori marsikaj, kar je skregano z zdravo pametjo,« nam je pripovedovala mlada mamica treh otrok.

Njena družina je med katastrofalnimi poplavami petega novembra izgubila vse. Ostala so jim samo oblačila, ki so jih imeli na sebi, in še nekaj malenkosti, ki so jih na hitro stlačili v nahrbtnik, ko so bežali pred naraslo vodo. Suzana in njen fant Matej Potočnik imata poleg najmlajše Naje še sina Davida, ki je star 11 let in obiskuje šesti razred osnovne šole, ter dve leti mlajšo četrtošolko Natalijo. Ko sta pred petimi leti dobila občinsko stanovanje, sta bila presrečna. S toplimi barvami sta prepleskala stene in kupila novo opremo. Takrat nista niti slutila, kaj se bo zgodilo.

»Nihče ni pričakoval takšne katastrofe. Ko so gasilci začeli opozarjati, naj avtomobile umaknemo na višje ležeča območja, smo bili prepričani, da bo voda poplavila samo parkirišče, in sploh nismo bili panični ali zaskrbljeni. Šla sem do avta, ga umaknila, ko pa sem prišla nazaj do bloka, me je pred vhodnimi vrati čakala Natalija z Najo v naročju. Nisem mogla verjeti, ko je dejala, da je v stanovanje že udarila podtalnica,« se spominja mlada Korošica.

Potem se je vse odvijalo zelo hitro. Voda je vidno naraščala, zato so se ljudje iz Meže preplašeni umikali na varno k sorodnikom in prijateljem v druge kraje. Suzanina družina je zatočišče najprej našla v šolski jedilnici, potem pa so odšli k sorodnikom, kjer so ostali, dokler jim občina ni izročila ključev nadomestnega stanovanja. »Prvo noč smo vsi jokali, najbolj pa starejši sin in hčerka. Kadar je zazvonil telefon, sta se ustrašila, da bomo morali spet bežati pred vodo. Res je bilo hudo.«

Zdaj se najbolj boji, da otroka ne bosta mogla pozabiti travmatične izkušnje. »Naja je še premajhna, da bi se zavedala, kaj se je zgodilo, strah pa me je za starejša dva, še posebej za Davida. Od poplave dalje ni več isti fant. Tudi v šoli so opazili, da se je spremenil in da je postal razgrajaški. Bojim se, da je strahove potlačil in da ima zato težave. Ves čas mu pravim, da se bo vse uredilo in da bomo sčasoma spet normalno zaživeli, vendar se mi zdi, da ga je vse skupaj le preveč pretreslo, čeprav so nam ljudje takoj priskočili na pomoč.«

V nekaj dneh so dobili oblačila in najosnovnejšo opremo za stanovanje. Dobili so tudi hrano, šolske potrebščine in igrače za otroke. Novo dudo za Najo so kupili. Še marsikaj bi radi kupili, če bi imeli denar, vendar z eno minimalno plačo komaj shajajo. Zaposlen je namreč samo Matej. Suzana je bila začasno zaposlena kot pomočnica kuharja v koroškem domu starostnikov Černeče, vendar je po tistem, ko je rodila Najo in končala porodniški dopust, izgubila delo.