Sedemkratni svetovni prvak (prvič je korak na najvišjo stopnico naredil prav v tragičnem letu 1994, ko se je dan pred Senno ponesrečil tudi Avstrijec Roland Ratzenberger) in z letnim zaslužkom 100 milijonov evrov tudi eden najbogatejših športnikov vseh časov je poosebljal formulo 1 in poskrbel za pravo schumimanijo. Ko je oktobra 2006 napovedal slovo, so milijoni po vsem svetu točili solze, tri leta kasneje, ko je oznanil vrnitev, pa bili v dvomih, ali je še dovolj hiter, da lahko ponovi sanjske vožnje, ko je med letoma 2000 in 2004 za volanom ferrarija petkrat zapored postal svetovni prvak. Žal je bil v Mercedesovem bolidu zgolj bleda senca nekdanjega šampiona.

Prepričani smo, da je Nemcu žal, da se zadnja tri leta ni več posvečal ženi, otrokoma in njemu tako ljubemu nogometu, po zadnji dirki v Braziliji pa je občutil olajšanje, saj je priznal, da ni bil več pri stvari in se mu je bilo mučno pripraviti na dirke. Ne biti 100-odstotno pri stvari pa je v športu, v katerem hitrosti presegajo 300 km/h, smrtno nevarno.

Toda starejši izmed bratov Schumacher (skupaj z Ralfom sta edina brata, ki sta slavila zmago v formuli 1) bo tudi po slovesu del medijskih zgodb. Ne samo zato, ker bodo mlajši dirkači želeli preseči njegove številne rekorde, med katerimi so največje število osvojenih točk, zmag in najhitreje odpeljanih krogov, temveč ker bo na sceni ostal tudi kot ambasador Unicefa in promotor varne vožnje. Po 21 letih kariere na najvišji svetovni ravni pa je vsem ljubiteljem formule 1 in Schumija samega najpomembneje, da je – ostal živ.