Vera v zmožnost volilcev, da bi svoje predsedniške preference uskladili s svojim načelnim nasprotovanjem trenutni vladi, vera v zmožnost baze Pahorjeve stranke, da bi se odrekla skorajda perverzni fantazmi o desnem volilcu, ki s stisnjenimi zobmi obkroži levičarja, gre z roko v roki s še eno slepo pego v razumevanju letošnjih volitev – namreč s tistim komajda zamisljivim preobratom, ki se je zgodil na dan volitev in ki ga je pravilno zaznal le Slovenski utrip, torej agencija, ki je, denimo, teden dni pred parlamentarnimi volitvami stranki SDS namerila dobrih 36, Pozitivni Sloveniji pa slabih 20 odstotkov.

Če se odrečemo tezi, da so javnomnenjske agencije le agenture teh ali onih omrežij, ter pustimo ob strani skorajda neverjetno možnost, da je Slovenski utrip v tem času za nekaj razredov izboljšal svojo metodologijo, se je očitno zgodilo nekaj drugega. Osrednje statistično vprašanje reprezentativnega vzorca, ki je rezultate ankete sposoben generalizirati na raven države, ni več načelno in univerzalno vprašanje. Njegova določitev ni splošna; isti vzorec je lahko reprezentativen za ene, spet drugi za druge volitve.

In še več, tokratni volilni izid so v njegovih temeljnih potezah bolje kot agencije zajele celo tiste metodologije, ki se v celoti odrekajo pretenziji po klasičnem reprezentativnem vzorcu. Že res, da je Siolova spletna anketa, v kateri je vzorec nastajal samoiniciativno in sproti, na prvo mesto postavila Milana Zvera (34,3 odstotka), na drugo Danila Türka (33,3 odstotka) in šele na tretje mesto kasnejšega zmagovalca Boruta Pahorja (32,4 odstotka), a njeno temeljno sporočilo ni bil vrstni red, temveč negacija takrat še konsenzualne teze o zagotovljeni – vsaj »relativni« – Türkovi zmagi v prvem krogu. Iracionalna metoda, pa naj si o njenih motivih mislimo, kar želimo, je situacijo v objektivnem smislu zajela pravilneje.

A če iščemo kronski primer metode, nad katero lahko sicer vihamo nos, pa ji je vendarle uspelo natančno zadeti strukturo situacije, ne moremo mimo znamenitega sistema tviterske predvolilne analitike, s katero nam strežejo na Pop TV. Tu ne gre več za izbiro enega ali drugega kandidata, temveč imamo na voljo štiri možnosti. Če smo za Pahorja, bomo denimo zapisali: »Rečte, kar hočete, ampak Pahor je v formi.« Če smo proti njemu, bomo tvitnili: »Kandidat Borut je sluzast še bolj od mojih vnetih mandljev.« Če smo za Türka, ga lahko citiramo: »Predsednik republike mora biti kot dežni plašč. Trpežen, nič pa ne škodi, če je zraven še malo eleganten.« In nazadnje, če smo proti, bomo zapisali: »Kdor ne dela, naj ne je, je pregovor. Marksisti ne boste več živeli na račun države. Delat je treba.«

V čem je skrivnost te metode? Kako je mogoče, da vzorec, ki temelji na lastni prijavi ter sposobnosti volilnega štaba, da organizira karseda obsežno bazo, ki »spontano« in z navdušenjem reagira še na tako abotno puhlico, bolje zajame razpoloženje volilnega telesa kot agencije, ki že desetletja pilijo metodologijo? Kako je mogoče, da s stališča statistike povsem iracionalna in neznanstvena metoda pravilno napove volilni izid?

Odgovor je preprost. To je mogoče le tako, da sama začne strukturirati situacijo, ki jo meri – denimo tako, da se iracionalna metoda prenese tudi v klasično politično analitiko. Kot vemo, volilnim soočenjem po pravilu vselej sledi nujni dodatek, njihova analiza. Bistveno ni soočenje, temveč še za stopnjo bolj prazna interpretacija že sicer prazne debate. Soočenja so se sicer zgodila, lahko ste jih spremljali, morda se vam je kdaj zazdelo, da Pahor ni najbolj prepričljiv in da govori politične neumnosti, a v spominu je treba ohraniti le eno. Pahor je briljiral, Danilo Türk pa nima šans.

Recimo, po tistem edinem soočenju na nacionalni televiziji sta se v studiu Odmevov znašla Janez Markeš, ki je skušal slediti znamenjem premika v pozicijah kandidatov, ter »strokovnjak za volilne kampanje«, sicer pa strokovnjak za lobiranje in krizno komuniciranje Božidar Novak. Slednji je soočenje sprva označil kot bolj analitično, kot soočenje brez šova, in videti je bilo, da se bo ustavil pri tem. Toda kmalu se je izkazalo, da je tudi v tem našel svoj lastni šov. Priznal je, Danilo Türk se je sprva postavil bolj izrazito, a ga je Borut Pahor kmalu »postavil na realna tla; češ, v recesiji smo«. Razumete, »češ, v recesiji smo«, kako genialna izjava! Fascinantno! Kajne, Igor Lukšič, ko tekmuje Borut Pahor, Danilo Türk nima šans!

In prav v tem, da se abotnost postavi na mesto presoje (pri čemer je, in v tem je največja tragika, celo pravilna), je bistvo Pahorjeve zmage. Da bi proizvedli situacijo, v kateri »Danilo Türk nima šans«, niso dovolj le otročja soočenja, v katerih se Pahor po definiciji bolje znajde. Za Pahorjevo zmago je nujno potrebna vnaprejšnja definicija, predhodna odločitev, da bo na soočenjih Pahor »seveda« briljiral – pa čeprav se na enem od soočenj zaplete v obrambo Dimitrija Rupla, v gesto tiste vrste, ki na ameriških volitvah kandidatu za vselej zapre vrata vsakršnega nadaljnjega političnega udejstvovanja.

In ko smo soočeni s situacijo, ko volilni upravičenci v sodelovanju z iracionalnimi metodami uspejo proizvesti reprezentativni vzorec, se lahko globoko zamislimo. Že res, morda bodo kmalu spoznali svojo zmoto in v Pahorju spet videli tisto, kar so videli pred kakšnim letom. A bolj verjetno je, da bodo protislovje med podporo Pahorju in nasprotovanjem vladi razrešili na drugačen način. Spet bodo, ne da bi se kar koli resnega spremenilo, sprejeli odločitev – ter v naslednjih mesecih spregledali, da vlada resnično nima alternative. In jo začeli podpirati.