Po štiridesetih letih se zazdi vse preprosto

Od performansa k fotografijam

Pa vendar je v teh štiridesetih letih njenega ustvarjanja očitna določena kontinuiteta, navsezadnje je bila tudi velika newyorška retrospektiva postavljena kronološko. »Res je,« pravi, »zdaj se zdi vse preprosto, toda hočem reči, da sem potrebovala štirideset let, da sem prišla do takšne preprostosti, kot se kaže v projektu Umetnica je prisotna. Ko si mlad, si tega niti ne moreš predstavljati, potrebuješ objekte, predmete in vse mogoče, šele potem začneš postopoma reducirati vse po vrsti, kolikor gre, vse do konca. Skoraj do konca.«

Na razstavi Z zaprtimi očmi vidim srečo, ki so jo v galeriji Krinzinger zaprli včeraj, je bila na ogled serija njenih fotografij velikega formata, kjer v kontemplativnih držah in položajih ustvarja vzdušje miru in duhovnega ravnotežja, s katerim stopa v dialog z gledalcem. V galerijskih prostorih se je na odprtju trlo ljudi, za poglobljeno ukvarjanje s temo ali odkrivanje sporočil ni bil pravi trenutek, brez zadržkov pa se je vleklo na plano mobilne telefone za posnetek ob podobah umetnice. Sreča je bila vedno znova tema njenih performansov, vendar jo je tokrat naslovila neposredno in se ji poskušala približati. Kaj je sreča? »Ob težkih performansih sem tudi sama prišla do globokih spoznanj. In ob koncu performansa Umetnica je prisotna v MoMA – ko sem naposled vstala s stola in pomislila, da se je v tistem prostoru zvrstilo sedemnajst tisoč ljudi – sem vedela, da mi je uspelo. Vsak dan sem upala, da bom vzdržala, vztrajala sem in ko sem končno vstala, sem bila res drug človek – ne samo čustveno, zares sem se spremenila. Med trimesečnim sedenjem sem veliko doživela, izkušnja je bila zelo globoka in razumela sem, da sreča ne prihaja od zunaj, temveč od znotraj, iz tebe. Srečo po navadi sicer povezujemo s stvarmi, z objekti ali osebami, vendar je ta sreča časovno omejena; oseba odide, umre ali pa kar izgine, stvari se razbijejo. Takšna sreča je vedno povezana s trpljenjem. Ko pa dojameš, da je sreča v ravnotežju s samim seboj, postane to tvoje novo duhovno stanje, ki je zelo dragoceno.«

Obiskovalci razstave so se spraševali, kako je mogoče s fotografsko tehniko doseči tolikšno intenzivnost prisotnosti osebe na fotografiji. »Po tistem dolgem performansu sem hotela delati fotografije – nikakršne dokumentarnosti, samo čisto fotografijo, s katero bi lahko izrazila svoje občutke. Gre za majhne figure v velikem prostoru, za intenzivnost svetlobe, praznino, spoznanje, da ima vsak prostor svojo vibracijo in moč. Hotela sem torej posredovati te značilnosti. Ob tem sem želela vzpostaviti svoj notranji mir.«

Sprejelo jo je tudi občinstvo

Eden njenih prvih ustvarjalnih sopotnikov je bil avantgardni umetnik Tomislav Gotovac, ki jo je »naučil gledati film in ji je odprl oči«. Umrl je obubožan in zapuščen. Njena velika ljubezen, dolgoletni življenjski in umetniški partner Ulay, v filmu Umetnica je prisotna pove, da ni dosegel Marininega uspeha in si tudi ni nabral nobenega premoženja, ker je pač len. Marina Abramović je na drugi strani ena redkih performerk, ki pri 66 letih še nastopa. Pravi, da jo danes najbolj navdihuje in veseli druženje z mladimi ljudmi, ki so izjemno nadarjeni, sposobni in polni ustvarjalne moči. »Šele v izmenjavi idej z mladimi dobim občutek za ta čas in to je zelo dragoceno. Podajam jim lahko svoje izkušnje, imamo se krasno, imamo se radi.«

Svojo pot v sprejemanju performativne umetnosti, ki je v zadnjih desetletjih postala enakovredna drugim zvrstem »nematerialne umetnosti«, je prehodilo tudi občinstvo. Že od začetka so se v tem polju razvijali različni pristopi in metode; mnogi ustvarjalci so se odzivali na dogajanje v svojem družbenem in političnem okolju, pri tem pa izhajali iz osebne izkušnje ter z nastopi ali akcijami rušili tabuje. Do velike pregledne razstave v newyorškem muzeju je bilo njeno delo znano manjšemu krogu ljudi, toda več kot sedemsto ur nepremičnega sedenja z obiskovalci muzeja je vzbudilo splošno zanimanje, s filmom, ki je tudi eden od kandidatov za oskarja v dokumentarni sekciji, pa je delo Marine Abramović doseglo izjemno popularnost. Film prikazuje zelo intimne momente v življenju in delu ustvarjalke, ki je imela leto dni ob sebi kamero, s katero so jo snemali, ko se je zjutraj prebujala – ali pa ob pomembnih odločitvah pri postavljanju razstave. Iz 700 ur posnetega materiala je nastal 90-minutni film, ki gledalca prepriča v moč performansa. Filmska zgodba skoraj ne posega v samo umetnost – lahko bi jo predstavljal tudi prazen citroenov kombi, v katerem sta s partnerjem preživela nekaj let – popelje pa v svet, kjer ta nastaja. »Pri filmu je šlo za odločitev, kako dokumentirati neko vsebino za široko občinstvo, ki sicer ne spremlja nujno umetnosti. Namen je bil posredovanje vedenja, kaj pomenijo priprave na performans, kaj je performans in da je tudi performans mainstreamovska umetnost. Filmu je to uspelo.«

Kritična do svoje generacije

Ob veliki razstavi, kjer je bil uprizorjen tudi velik del njenih nekdanjih nastopov, se je izostrilo vprašanje ponovnega izvajanja starih performansov, ki je med umetniki sprožilo predvsem zavračanje. Prevladala je utemeljitev, da gre za enkratne predstave, običajno v prisotnosti majhne skupine gledalcev, njihova trenutnost pa naj bi predstavljala eno od značilnosti »dogodka«. Toda ujetost v lastno snovanje se ne ujema s postopki Abramovićeve, ki je vedno stremela k stiku z gledalci in jih vključevala kot soustvarjalce. Zanjo je nedopustna samo kraja, vsakršno izvajanje del brez navedbe imena avtorja. »Imam svoje občinstvo, ki me spremlja že dolgo. Po drugi strani pa me zelo kritizirajo kolegi moje generacije, posebno tisti, ki ne delajo več performansov in ki so tako rekoč vsi mnenja, da ne bi smela dovoliti reproduciranja performansov. Pravijo mi: to je tvoje delo, ne moreš ga kar tako predati drugim. Mislim, da je to skrajno sebično, saj je performans živa oblika umetnosti; četudi ga nekdo drug ponovno izvede na svoj način, je to bolje, kakor da se ne bi zgodilo prav nič,« razmišlja. »Zdaj me spremlja veliko mladih ljudi, ki v meni vidijo nekoga, ki jih lahko usmerja. Dobro se počutim v tej vlogi, zato sem jim vedno pripravljena pomagati. Mislim, da mora umetnik v določenih letih svojo izkušnjo brezpogojno podajati naprej. Moja generacija umetnikov se mi zdi zelo sebična v mnogih pogledih: prvič, ker so arogantni, drugič, ker mislijo, da so najboljši, tretjič, ker menijo, da se sicer nič ne dogaja. To ni res.«

Pionirka performansa se je od vsega začetka zavedala pomena ohranjanja svojega dela, zato je skrbno beležila svoje podvige; zbrala je obsežen fotografski arhiv, ima precej posnetega materiala. Dokumentacija performansa je del umetniške prakse, dokumentarni filmi o ustvarjalki pa so predvsem biografskega značaja.

Dva nova velika projekta

Marina Abramović je zadnje čase nenehno na poti, saj zahteva realizacija dveh novih projektov – enega na severu države New York, drugega v Cetinju, nekdanji prestolnici Črne gore – neizmerno zavzetost in spretnost. Ameriški nastaja v že dolgo opuščenem gledališču, črnogorski pa v razsežnem kompleksu nekdanje tovarne hladilnikov Obodin. Obnovitev in dozidavo obstoječih objektov na obeh lokacijah vodi sloviti arhitekt Rem Koolhaas.

Ob reki Hudson nastaja Inštitut Marine Abramović (MAI), ki bo središče za vse uprizoritvene umetnosti, poleg tega pa bo združeval tudi oddelke za znanost, tehnologijo in izobraževanje. Posebna pozornost je namenjena načrtovanju prostorov za vaje pri sodelovanju v dalj časa trajajočih predstavah, kjer gre za izkušnjo časa, njegovega trajanja in neponovljivosti. »Obiskovalci se bodo morali zavezati, da ostanejo najmanj šest ur, kajti potrebujem čas, da jih lahko pripravim na izkušnjo s časom. Rada bi imela šolo za občinstvo, kjer bi jih naučila, kako sprejemati dlje trajajoča umetniška dela.«

V Cetinju še vedno stojijo tovarniške hale, skladišča, tudi jedilnica, kjer je lahko prišlo na obed 4000 delavcev posamezne izmene. Proizvodnjo bele tehnike so dokončno ustavili leta 2004, oktobra pa je črnogorsko ministrstvo za kulturo podpisalo pogodbo o obnovi in namembnosti celotnega kompleksa za prihodnji center Marine Abramović. Polovica ga bo namenjena kulturno-umetniškim dejavnostim, tam bodo knjižnica, gledališče, opera, koncertne dvorane in kinodvorane, v načrtu so tudi filmski studio in javni prostori, ki naj bi poskrbeli za oživitev historičnega mesta. V drugem delu kompleksa bodo proizvajali različne izdelke, od solarnih panel do tradicionalnih izdelkov, kar bo Cetinju vrnilo del izgubljenih delovnih mest. Pobudnica se veseli: »Verjetno bom edina umetnica, ki bo poskrbela za zaposlitev najmanj 2000 brezposelnih. To je fantastično, zelo sem ponosna. To je zdaj moja nova družbena vloga.«

Zvestoba sebi skozi spremembe

Za vse to bo potrebnih ogromno sredstev, zato Marina Abramović potuje po svetu in poskuša zbrati čim več podpore. Tudi na tej poti pripravlja performanse, tokrat z različnimi »tihimi« naslovi – Silent Party, Silent Dinner, Silent Coctail. Na Dunaju ga je izvedla v prostorih ustanove TBA21 – Augarten, saj bo gostiteljica Francesca Habsburg gotovo sodelovala pri enem od velikih projektov, poleg tega pa tam napoveduje skorajšnjo razstavo njenih instalacij.

Za dogodek Molčeči koktajl/Metoda Abramović je bilo treba obleči bele zdravniške halje, si nadeti bele slušalke in molčati, vse dokler enako opremljena umetnica ni udarila na gong in z močnim glasom zaklicala: »Zdaj lahko snamete slušalke in si izmenjate izkušnjo molka!« Performans je vsakokrat drugačen, prav tako kot je vsakič drugačna tišina v nekem prostoru in v neki družbi; interakcija med gosti in performerko se je v dunajski izvedbi iztekla v objemanje in trepljanje. Medsebojno opazovanje ob francoskem šampanjcu je tu potekalo med ljudmi, ki so tako ali drugače med seboj povezani – galeristi in umetniki, menedžerji zavarovalnic in bank ter finančniki. Marina Abramović je občinstvo postavila na oder, kjer so njihovi ustaljeni obrazci in obrazi delovali dalje tudi brez besed.

Vztrajati ne glede na razmere in čas, ustvarjati prostore, vanje vključevati občinstvo, se spreminjati in ostajati sama svoja. Marina Abramović ne hodi po bližnjicah.