Pri nas je seveda drugače. Televizija kraljuje.

Zato ni čudno, da so me poklicali z nacionalke in me povprašali, zakaj sploh še potrebujemo televizijo. Ker nisem mogel odgovoriti v živo, zdaj odgovarjam v bolj mrtvo: če televizijci ne vedo, zakaj delajo televizijo, potem jim nihče ne more pomagati z zunanjimi mnenji. Bojim se tudi, da ustvarjalci nove televizije Planet TV niso prestopili tega pragmatičnega vprašanja. Torej, zakaj stopiti na bojno polje, kjer kraljuje komercialna Pop TV. Oziroma s kakšnim orožjem jih bodo napadli? Če menijo, da je za napad dovolj le to, da se pojaviš tam, in to dvajset minut pred njimi, živijo v veliki zmoti.

Ampak zmotno je tudi prepričanje, da televizija odloča o vsem. Tudi o tem, katero faco bomo naslednjih pet let gledali v predsedniški palači. Namreč, vsa soočenja do sedaj so bolj ali manj sledila matrici zabavnih oddaj in resničnostnih šovov. V teh oddajah tekmovalci in gostje tekmujejo le v enem: kdo bo bolj zabaven in kdo bo izvajal spretnejše retorične salte mortale. Preprosto rečeno so igralci, ki igrajo volilcem všečne vloge. Ustvarjajo fiktiven svet prevar in zarot. S tistimi strici iz ozadja na čelu.

Informativni programi vseh televizij se trudijo ravno nasprotno. Nas prepričati, da ne živimo v svetu izmišljenih podob, temveč nas obdaja kruta realnost. Seveda to realnost malo prikrojijo, ampak v osnovi nam sporočajo: slike so dokazi, da ne sanjate.

In res bi lahko rekli, da se vse skupaj na ekranih dogaja bolj dramatično kot v najbolj morastih sanjah. Pred nami se razkriva neka nova realnost dežele, ki je hujša, kot je bila pred tridesetimi leti v osovraženi Jugoslaviji. Takrat se je na veliko iskalo notranjega sovražnika. On je bil kriv za vse zdrse in neuspehe. Zdaj se počne isto. Od tistih fantomskih stricev, omrežij in udbomafijskih združb do javnih uslužbencev, kulturnikov, novinarjev in šolnikov. Takrat smo imeli policiste v civilu na grbi ves čas kot strašljivo senco, zdaj imamo kar uniformirance, ki vdrejo v parlament s še bolj grozečim namenom. Nekoga prepričati, da prepričanje in odločitev nista njegovi. V filmih bi se takšnemu početju smejali. Smejali preiskovalcem, ki poslancem dokazujejo, da ni dovolj, da stojijo za svojim glasom in besedami, če je dvom o tisti čački pri imenu.

V realnosti nam ni več do veliko smeha. Jasno, saj se tudi oblast že dolgo ne smeji več. Oblast čisti. In to sistematično. Včasih so čez noč izginjali ljudje. So pač odšli na službeno pot. Zdaj čez noč izginjajo dokumenti. Ti niso odšli na pot, ampak jih je nekdo v službi po službeni dolžnosti ukinil. Zbris sredi belega dne. In vse to televizije spremljajo kot nekaj normalnega. Kaj čmo, takle pač mamo. Mi beležimo, snemamo in pobiramo izjave. Če se le da uravnoteženo, da ne bo ognja v strehi.

In če odgovorim še enkrat na tisto vprašanje o smislu televizije. Eden je v tem, da proizvaja ikone in legende na ekranih. In ena takšnih je zagotovo Matjaž Tanko. Matjaž, ki je v četrtek dobil stanovsko nagrado za življenjsko delo. Legendarno in zgodovinsko. Morda tudi po tem, ker ni nujno, da se bodo naslednje leto še podeljevale. Mala malica je ukiniti eno za oblast nepomembno društvo, ki ne privabi k nam nobenega tujega investitorja…