Osrednji dogodek romana je vzpon Raya, Japhyja in njunega prijatelja Henryja Morleyja (ta lik je ustvarjen po knjižničarju na univerzi Berkeley) na goro Matterhorn v Sierri Nevadi v Kaliforniji. Vrh na višini 3743 metrov v protagonistu vzbudi osvežujoči občutek svobode, ki se v njem še bolj izrazito razlije potem, ko se mu po neprijetnem občutku tesnobe, da bo umrl, ki ga doživi tik pod vrhom, posveti, da z gore ne more pasti. »Sicer ne vem, če z gore lahko padeš ali ne, ampak jaz sem dojel, da ne moreš. Takšno spoznanje me je obšlo.« Po tem doživetju se v njem odpre še globlja potreba po sožitju z neokrnjenostjo narave. Zdi pa se, da ta nekako obvisi v zraku, saj se Ray vrne k svojemu prejšnjemu načinu življenja – pitju alkohola in večinoma neplodnemu razpravljanju o filozofiji in poeziji. Sicer razmišlja o tem, da bi se zoperstavil potrošniškemu okolju in poiskal drugačen način življenja, a se neprestano vrača dol v »ta svet« – tako tudi na koncu romana, s čimer ostaja odprto vprašanje, koliko si zares prizadeva poiskati »notranji mir«, koliko pa gre morda za preprosto navajenost.
Klateži dharme so drugi Kerouacov roman, ki je preveden v slovenščino, poleg kultnega romana Na cesti, ki ga so številni vzeli za svojo pohodniško biblijo, pa je tudi najbolj znan in po mnenju mnogih najbolje napisan. Romana se na kratko povežeta, ko se Ray v uvodnem poglavju na vlaku sreča z naključnim klatežem, a v naslednjem že vzpostavi poseben pomen »klatežev dharme« kot iskalcev resnice. Kerouac je sicer začel kot pesnik, kar močno zaznamuje njegov jezik – še najbolj v opisovanju narave, kjer prevladujejo dolgi stavki in zapletena sintaksa. V knjigi so tudi podrobno in humorno opisane seanse pesniške družbe in njihova opita poezija.
