»Zanimiva se mi zdi inercija in počasnost spremembe ter dejstvo, da se digitalizacija knjige v različnih deželah odvija zelo različno,« pravi norveški profesor teorije kulture in sociologije Tore Slaatta, ki je zadržan do povsod prisotnega in med založniki obveznega optimizma glede digitalne knjige. »Pravzaprav je mit, da se digitalizacija odvija hitro in da gre za veliko spremembo. Menim, da se nam bo morda zdela revolucija, ko bomo na to pogledali čez 50 let, a za zdaj nas čaka še veliko počasnega prilagajanja in spreminjanja mnenj,« je povedal pred ljubljansko publiko, ki na dogodkih Založniške akademije vsako leto napolni dvorano Lili Novy.
Je digitalizacija že rekla svoje?
Medtem ko danes veliko govorimo predvsem o »revoluciji« na področju distribucije knjig, pozabljamo, da se je digitalizacija na področju založništva že odvila v polni meri, in sicer v fazi produkcije knjig. Avtor že davno več ne izdela rokopisa, pač pa knjigo spiše v elektronskem dokumentu, založniška produkcija pa temu prav tako sledi, saj si s tem manjša stroške in učinkovitost. Slaatti se zdi zanimivo, da se je z digitalizacijo produkcije pojavil strah, da bo uredniški in založniški posel propadel, saj so lahko avtorji celoten proces od nastanka do objave in promocije knjige nenadoma izpeljali sami na spletu. Kot vemo, je bila bojazen odveč, saj avtorji s svojim delom še vedno želijo izhajati pri uglednih založniških hišah.
Raziskovalec tako sklepa, da je digitalizacija knjižne produkcije in distribucije samo poudarila vrednost in pomen tiskane knjige. Pokazala je, da knjiga nikakor ni pogrešljiva, da je prav nasprotno cenjena kot dobrina, kar seveda ni nenavadno, saj je prav knjiga tisti artikel, ki je globoko ukoreninjen v nacionalne kulture. Še posebej je to očitno v Evropi, kjer je zaščitništvo do nacionalnih kultur in jezikov tako rekoč pravilo, ki se odraža v nižjih davkih na knjigo. To ne velja hkrati za e-knjigo, ki jo zakoni večine držav prepoznavajo kot elektronsko storitev. Po mnenju Slaatte bi morali zato Evropejci porodne komplikacije svoje e-knjige odpravljati prav s prvotnim spreminjanjem zakonodaje.
Novi mediji, stari problemi
Eno od poglavitnih odkritij dolgoletnega založnika Kelvina Smitha je, da se glavni problemi založništva v zadnjih 20 letih niso bistveno spremenili. Analiziral je teme založniških razprav leta 1992 in ugotovil, da so bili v središču pozornosti problemi vedenja potrošnikov, dobavnih verig, razvoja novega formata (mehke vezave), bibliografskih zapisov, knjižnične izposoje, lastništva v založništvu. In katere so poglavitne problematike 20 let kasneje? Psihologija potrošnikov, dobavne verige (Amazon), razvoj novega formata (e-knjige), pomen metapodatkov in »najdljivosti«, knjižnične izposoje, lastništva...
Skratka, problemi so enaki. »Prišlo je do tehnoloških inovacij, zamenjali pa so se predvsem besednjak in žargon,« ugotavlja Smith. Zanimivo se mu ne zdi le tisto, kar se je spremenilo, pač pa tudi in predvsem tisto, kar je ostalo enako. Raziskave kažejo, da 51 odstotkov potrošnikov svojih nakupovalnih navad, ko pride do knjig, v zadnjih 20 »revolucionarnih« letih ni spremenilo. Tisti, ki so jih spremenili, poročajo, da danes bodisi kupijo manj knjig bodisi jih iščejo po nižji ceni, kar kaže, da glavnih sprememb niso sprožile tehnološke spremembe, pač pa ekonomske. »Smešno je,« pravi Smith. »Zanima nas manjšina, ki se je spremenila, ne zanima pa nas večina, ki se ni.« Po njegovem prepričanju je e-knjiga bolj tržni kot kulturni fenomen.
Koliko je naglica stala Špance
Tiskana knjiga ni le tesno povezana z nacionalnimi kulturami, pač pa tudi z izobraževanjem, kar dokazuje španski primer uvajanja digitalnih in hkrati spletno dostopnih učnih gradiv, ki ga je analiziral podpredsednik katalonskega združenja založnikov Jaume Vicens. Digitalni založniki so pri vladi brez težav »zlobirali« idejo, po kateri bi vsakemu osnovnošolcu subvencionirali prenosni računalnik ter tako izobrazili digitalno veščega mladega Španca in družinam zmanjšali šolski proračun. A implementacija v letu 2009 se je več kot le izrodila, kar se je pokazalo že po letu dni, ko se je zamenjala vlada in projekt na srečo zamrznila. Stroški za družine so kljub subvencijam namreč poleteli v nebo in se glede na potrebe analognega izobraževanja ponekod zvišali kar za trikrat.
Vicens je dvorano Lili Novy nasmejal s fotografijami iz teh digitalno posodobljenih učilnic. Računalniški kabli so viseli s stropa in z ad hoc postavljenih stebrov sredi učilnic, ki so malce spominjale na »sweatshope« in bile neskončno oddaljene od sodobnega videza bleščave ekranov... Poleg nepredvidenih stroškov projekta, na katere vlada ni bila pripravljena reagirati z novimi subvencijami, so bili praktični rezultati spletnega učnega sistema uhajanje otrok na družabna omrežja in še kam. Ideja sama ni slaba, meni Vicens in pravi, da je sistem mogoče implementirati, »vendar brez naglice, pač pa počasi in premišljeno, predvsem pa s kombiniranjem digitalnih in tiskanih gradiv«. Prav slednja so tako otroci kot starši in učitelji prepoznali kot nujno potrebna. Da so si spletne učbenike mnogi tiskali doma, kaže, kako pomembno je, da je učno snov mogoče prijeti tudi v roke.
