Čeravno še zdaleč niso edini s takšno barvo, ne v ZDA, kaj šele širše, ob omembi besedne zveze rumeni taksi večina pomisli prav na newyorške. In medtem ko se po cestah tega velemesta vozi še več kot 40.000 različnih avtomobilov, v katerih se je moč peljati za plačilo, so le rumeni taksiji tisti, ki lahko potnike poberejo po tako imenovanem »uličnem klicu«, ki ga poznamo iz številnih filmov in se ga izvede z dvignjeno roko.

Newyorški taksi sicer prav letos praznuje svoj 115. rojstni dan, a te obletnice ne gre mešati z rumenimi taksiji, saj so bili prvi taksiji podobni konjski vpregi, poganjala pa jih je elektrika. V začetku 20. stoletja je bilo na ulicah New Yorka že okrog 1000 takšnih »električnih vpreg«, po propadu podjetja, ki jih je izdelovalo, pa so leta 1907 glavni način transporta znova postale tiste prave, konjske vprege. A ko so možakarju po imenu Harry N. Allen za dober kilometer enega izmed takšnih prevozov zaračunali 5 dolarjev (preračunano bi to danes znašalo 115 dolarjev), je tega to tako ujezilo, da se je odločil za zagon avtomobilske taksi službe. Iz Francije je uvozil 65 avtomobilov s pogonom na bencinsko gorivo, ki so bili sprva rdeče in zelene barve, a jih je zaradi boljše vidljivosti prebarval v rumeno. Že leto kasneje (1908) je New York Taxicab Company, kot se je imenovalo Allenovo podjetje, prevoze opravljalo s 700 različnimi taksiji, v naslednjem desetletju pa se je na trgu pojavilo še veliko podobnih podjetij z enakimi storitvami, a rumene barve niso prevzeli vsi. Posel je cvetel, cena prevoza pa je znašala 50 centov za dober kilometer, kar je v tistih časih še vedno pomenilo, da je bil taksi dostopen le bolj premožnim ljudem.

Toda kmalu je prišel čas »velike depresije« in v New Yorku je bilo voznikov taksijev naenkrat več kot strank. Leta 1937 so zato uvedli licenciranje, vsak taksi pa je dobil svojo posebno tablico (medaljon). Na ta način so število taksijev z medaljoni kmalu omejili na 11.787, številko, ki je bila aktualna vse do leta 1996, kasneje pa je malo narasla in je lani znašala 13.237. Vmes so leta 1967 za boljšo prepoznavnost vseh licenciranih taksijev zanje uvedli obvezno rumeno barvo, štiri leta kasneje pa je nastalo podjetje New York City Taxi and Limousine Commission (TLC), ki je imelo nadzor nad vsemi taksiji in taksi podjetji z omenjenimi medaljoni, dostavnimi vozili, reševalnimi vozili, nekaterimi luksuznimi limuzinami...

V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so uradna podjetja z rumenimi taksiji in neuradna, ki so se ukvarjala s prevozi potnikov, začela zaposlovati vse več temnopoltih voznikov ter pripadnikov rastočih skupin mehiškega in azijskega porekla. Omenjene spremembe so se kasneje še pospešile in ob prelomu tisočletja naj bi bilo tako med vozniki taksijev kar 82 odstotkov vseh rojenih zunaj ZDA. Največ, 30 odstotkov, jih prihaja iz južne Azije, 23 odstotkov pa s Karibov. Večina rumenih taksijev se dandanes zadržuje na širšem območju Manhattna, potnik pa ga lahko prikliče z dvigom roke ali tako, da se postavi na posebna mesta, namenjena čakanju taksija. Podatek, ali je taksi prost ali zaseden, lahko razberemo po luči na vrhu taksija – če je ta ugasnjena, pomeni, da je taksi zaseden, če gori srednja luč, ki označuje številko, to pomeni, da je taksi prost, če gori napis »off duty«, pa to pomeni, da taksi ne obratuje. Večina taksijev lahko sprejme največ štiri potnike, nekateri večji pet, poleg tega pa je, če je maksimalna kapaciteta izpolnjena, enemu otroku pod sedmimi leti starosti dovoljeno sedeti v naročju odraslega potnika. Vozniki rumenih taksijev so ob tem dolžni pobrati prvega oziroma najbližjega potnika, ki ga vidijo, ter ne smejo zavrniti vožnje v katero koli izmed petih mestnih okrožij (Mannhatan, Bronx, Brooklyn, Queens, Staten Island), sosednja Westchester in Nassau, ali do letališča Newark.