Odgovor »ne« je na mestu za večino primerov. Že res, da radarji lahko marsikomu, ki ga ujamejo pri prehitri vožnji, precej zagrenijo življenje (visoke denarne kazni, odvzem vozniškega dovoljenja...), a še neprimerljivo huje je, če ta prehitra vožnja komu življenje konča. Zato verjamemo, da je malo takih, ki bi, ko bi se zazrli vase, nasprotovali njihovi uporabi. Je že tako, da je neprilagojena hitrost glavni razlog za številne prometne nesreče, ki se v veliko primerih končajo tudi tragično, brez radarjev, ki norenje na cestah dokazano zmanjšujejo, pa bi jih bilo še precej več. In v mestih, kjer omenjeni redarski radarji »živcirajo« voznike, je neprilagojena hitrost lahko resnično že majhno odstopanje od omejitev. Če je splošna omejitev hitrosti v naseljih 50 kilometrov na uro, je namreč za večino popolnoma sprejemljiva napaka vožnja s 60 km/h, to se pravi le 10 km/h hitreje. Toda v primeru, da voznik avtomobila na razdalji 35 metrov zagleda pešca, se bo pri hitrosti 50 km/h pred njim ustavil, pri 60 km/h pa bo enak avto z enakim voznikom vanj trčil tako silovito, da bo v desetih primerih umrlo vsaj pet pešcev.

Zaradi navedenega je prav, da se kaznujejo tudi majhne prekoračitve hitrosti, predvsem tam, kjer so že te lahko tista tanka linija med življenjem in smrtjo. Zato enostavno ne moremo razumeti tolikšnega nasprotovanja v povezavi z merilniki hitrosti – trenutno so aktualni mariborski, pred tem so bili ljubljanski, vseskozi so tudi policijski... In v veliki meri, s pomembno opombo, tudi ne mnenja, da jih postavijo prek noči ter tam, kjer ni nesreč in so namenjeni zgolj polnjenju takšnih in drugačnih proračunov. Po tej logiki torej tam lahko vozimo tako hitro, kolikor nas je volja, in drugje enako, vse dokler ni radarjev? Je treba ljudi res opozoriti, da bodo od »takrat in takrat« dalje na določenem odseku, na katerem prej ni bilo nadzora, za prehitro vožnjo kaznovani? Mar za brzdanje hitrosti ni dovolj že opisan primer?

In še o omenjeni opombi: ta je vezana na prometno (ne)ureditev z omejitvami, pri čemer z velikim naskokom prednjačijo prav naselja. Že po kratki vožnji skozi nekaj slovenskih mest se človek ne more znebiti občutka, da so omejitve določene brez kakršnega koli sistema. Tako rekoč enaka cesta v enako poseljenem okolju ima lahko na določenem odseku omejitev 70, na drugem 40 kilometrov na uro, del ceste, na kateri je bila vrsto let omejitev 60 km/h, pa čez noč spremenijo v »cono 30«. Tako ob številnih spremembah omejitev ni čudno, da se kdo tudi zmede in povsem nehote in nezavedno prekorači dovoljeno hitrost. In v teh primerih je jeza nad radarji upravičena. Zatorej je treba enkrat za vselej to področje poenostaviti in poenotiti, da bodo omejitve glede na cesto jasno določene. Ko bo to urejeno, bodo dokončno izginile prav vse pripombe nasprotnikov radarjev.