Kampanja je bila demonstracija starega in videnega, pomenila je le stopicanje na mestu v godlji, od novinarjev pobarvano v rumeno. Naj bi državljani šli množično na volitve, da to podprejo? Kaj bi moral predsedniški kandidat sporočiti ljudstvu pred drugim krogom, če želi, da jih na volitve pride več in dobi večino, predvsem pa, da bo izvoljeni predsednik tisti, ki bo stal na strani pokradenega in ponižanega ljudstva?
V prvi vrsti se mora jasno opredeliti do ukrepov stare Evrope, ki jih še bolj papeško od papeža uresničuje domača politika. Povedati, da ukrepi niso pravi, da služijo le interesom finančnih oligarhov in na obroke ubijajo socialno državo, varnost državljanov, demokracijo, nas vodijo na pot Kitajske in so zato v nasprotju z interesi velike večine državljanov. To resnico potrjuje dejstvo, da po štirih letih »reševanja« krize vedno bolj tonemo vanjo, na drugi strani pa bogastvo peščice najbogatejših tudi v krizi še naprej strmo raste. Predsedniški kandidat, ki želi pokazati, da je državnik in na strani državljanov, mora povedati, da je ubijanje socialne države kot ene največjih civilizacijskih pridobitev po drugi svetovni vojni, rušenje izobraževalnega sistema, raziskovalne dejavnosti in kulture nesprejemljivo in tudi nepotrebno, saj Slovenija še vedno ustvarja preko 20.000 evrov družbenega proizvoda na prebivalca; da nam vsa leta po osamosvojitvi odtekajo milijarde mimo davčnih blagajn in si prav ta denar sposojamo za krpanje proračunskih lukenj, ki nastajajo, ker država ne zna ali noče pobrati vseh davkov. Pritrditi mora državljanom, da ukrepi, ki jih uresničuje vlada, posegajo le v standard večine in najrevnejših slojev, da pa niti z enim ukrepom država z davki ne poseže po premoženju vseh špekulantov in prevarantov, ki so s svojim mešetarjenjem ustvarili sebi premoženje, državi pa ogromne bančne luknje, ki jih krpamo z davkoplačevalskim denarjem. Samo z davki na prazna stanovanja, poslovne prostore in nezazidana stavbna zemljišča bi bilo mogoče zbrati toliko denarja v proračun, kot ga država jemlje izobraževanju, znanosti in kulturi in s tem ruši temelje države.
Predsedniški kandidat mora jasno povedati, da obstaja alternativa in da nas le alternativa lahko popelje iz krize, da alternativo ponujajo Nobelovi nagrajenci, znanstveniki, razumniki, priznani ekonomisti, da je vedno večji krog aktivnih državljanov in vedno bolj razgibana civilna družba; da sta jasen alternativni program in razvojna vizija, ki bo zavrgla neoliberalno filozofijo in se postavila na stran človeka, njegovega znanja, ustvarjalnosti in kulture, tista osnova, okrog katere se državljani Slovenije lahko in moramo poenotiti. Enotnost zaradi enotnosti, kot gledališka predstava, ob obstoječih ukrepih brez vizije ni mogoča in bi bila tudi neproduktivna, ker bi še bolj bredli v krizo in bi bila v nasprotju z interesi velike večine državljanov.
Prav zaradi tega mora predsedniški kandidat povedati, da so zahteve sindikatov povsem upravičene in legitimne, da jim je politična oblast dolžna prisluhniti in jih upoštevati. Referendum res ni sredstvo, ki bi te probleme reševalo, vendar je zanje odgovorna politika, ki ne ponudi alternativnih rešitev, ki bi vključevale interese, ki jih zagovarjajo sindikati v imenu velikega števila državljanov. Zato so referendumi, ki se obetajo, le skrajni izraz obupa, ko nas peljejo po napačni poti v še večje težave.
Prav je, da predsedniški kandidat izpostavi dejstvo, da težave, s katerimi se srečujemo v Sloveniji, niso samo posledica svetovne krize, da bi imeli krizo v Sloveniji tudi brez nje. In to zaradi slabega in neučinkovitega upravljanja države, ki vedno bolj temelji na vladavini partij, da prevladuje negativna selekcija kadrov, da je v upravljanju kompetence zamenjala lojalnost, odgovornost je izrinjena s strankarsko pripadnostjo, da je interes omrežij in ozkih družbenih skupin že zdavnaj izgnal javni interes. Zato je zelo resno vprašanje, ali so obstoječe elite političnih strank sploh sposobne ponuditi alternativni program, okrog katerega bi se družbeno poenotili in ga v Sloveniji složno izpeljali. To velja tako za politične elite v Evropi kot doma, leve in desne. Res je, da nikjer v Evropi ne ponujajo alternativnih rešitev (izjema je Islandija), pa ne zato, ker alternative ne bi bilo, kar nam kot dogmo vsiljuje Janša, pač pa zato, ker so vse politične elite v službi finančnega kapitala, intelektualno iztrošene in brez vizije, edini cilj jim je oblast.
Predsedniški kandidat mora političnim elitam jasno povedati, da če niso sposobne začeti iskati in ponuditi alternativnih rešitev, prenehati uničevati socialno državo, izobraževanje, kulturo, raziskovalno dejavnost in odpravljati že tako šibko demokracijo, naj odstopijo in pustijo državljanom, da si izvolijo novo, svojo oblast.
Vse to in še kaj pričakujem, da nam bo v naslednjih dneh povedal predsedniški kandidat, če želi, da mu oddam svoj glas. To je njegova odgovornost, pa ne zaradi volilnih glasov samih, pač pa zaradi zgodovinskega časa, v katerem smo. Bodoči predsednik je edina avtoriteta, ki lahko in mora pokazati novo smer ladje, če ne želi, da vsi skupaj, složni ali razdvojeni, zaplujemo v bermudski trikotnik. Skrajno neodgovorno bi bilo, da bi nam bodoči predsednik igral gledališko predstavo brez vsebine, naša ladja pa vedno bolj tone. Kandidat, ki bo v naslednjih dneh povedal to, kar čas in razmere zahtevajo, in nam ter političnim elitam natočil čistega vina, bo, četudi ne bo dovolj razumljen in izvoljen, postal avtoriteta in zapisan na svetlo zgodovinsko mesto.
Silvester Koprivnikar, Velenje
