Seveda ni poguglala. Ne, da ne zna, nasprotno! Če jo kaj zanima, najde vsake štikle, ki si jih lahko zamisliš po najnižji ceni na spletu. Nekaj je v ženski naravi, da se od znotraj upre in noče. A veš tisto, ko že skoraj pogruntaš sistem paralelnih ulic v kakem avstrijskem mestu sredi noči in si že skoraj tam, ona pa skozi okno vseeno maha mimoidočim in sprašuje za smer, unter, ober, links und rechts? No, to.

Lani sem ji zrihtal tanajtazadnejši telefon in se še posebej potrudil z izborom zaščitnega ohišja v nekakšnem art deco stilu rožnate barve. Ne moreš kiksnit z rožnato in rožicami po vogalih, če se pa še zmrduje, naložiš Pobesnele ptiče in njihove talce prašiče. Ne sprašujte, zakaj.

Nekaj je na tistih prašičih, nekaj v tistem njihovem zlobnem razpotegnjenem nasmehu pokvarjenih zob, da jih vznemirja kot Willem Dafoe Lauro Dern v Lynchevem filmu Wild at Heart. Fenomen je fascinanten in edinstven. V zgodovini še ni bilo video igre s tako izenačeno udeležbo obeh spolov. V zgodovini sploh še ni bilo video igre, ki bi jo tako množično igrale tudi ženske, tetris in pasjansa ne štejeta. Prašiči pa rulajo. Zakaj ravno prašiči? Bolj ko imajo dolge nohte, raje jih ženske pobijajo. Kje je korelacija, naj raziščejo na Štefanu, meni se niti sanja ne.

Vse sem ji lepo pokazal in razložil. Da ima zdaj vklopljen tudi podatkovni paket in lahko gugla tudi, ko je na ulici. Pa recimo, kako se kliče zastonj (če je že na netu), kako se sporočila s slikami pošilja, kako se fotografije avtomatično na računalnik sinhronizira in kako se pretoči Odpiralne čase, če bo kdaj v mestu iskala najbližji bankomat ali kozmetični laboratorij. Kje se dobi podganji strup, jim pa že mame povejo v puberteti, je govoril pokojni foter. Za vgrajeni fotoaparat sva imela mini tečaj, vse sem ji pokazal in demonstriral, od fleša do filtrov in kako se s prstom po ekranu potegne, da ni treba telefona odklepati. Da bo otroke slikala, kadar jih pelje v Tivoli, in ji ne bo treba več mene nadlegovati, naj kako dobro fotko za babi sprintam. Bo, pravi, ampak ponavadi pozabi, da ga ima s sabo, sorči.

Najboljši fotoaparat je tisti, ki ga imaš vedno pri sebi, odgovarjajo profesionalci, kadar jih amaterji sprašujejo po opremi. Ampak žensk se žal ne prime. Domov pridejo z zgodbami, kako je mlajša od hčera padla v blato, hlače je strgala in potem jo je še pes pohodil… – fotk pa nikjer! Halo? Pics or didn't happen, vsak mulec v osnovni šoli ve, zakaj ima v žepu mobitel! (Za javljat se staršem ziher ne!) Aaaargh!

Če že, fotografirajo mačke, pse in torbice v izložbah. Mirne roke nima pa nobena. (Nihče me ne bo prepričal, da se psi dol na gmajni pod Brdom vključno z bernardinci zmeraj tresejo.)

Saj ne, da nočejo. Najbrž je težko fotkat iz perspektive desnega ušesa, če je pa frendico ravnokar pustil njen kravatar, sta že vse popoldne na liniji, ti tega ne razumeš, dedec. Mogoče res ne razumem, slišim pa biološko iz slušalke tiktakat, pozdravi jo.

Saj res, skoraj bi pozabil! Lani sem ji takoj naložil recepte Jamieja Oliverja, eden prvih je imel aplikacijo za pametne telefone s slastnimi fotografijami in dokupljivimi recepti! Spomnim se, da pri jutranjih francoskih zajtrkih, orientalskih pogrinjkih ter madžarskih eno- in dvolončnicah nisem skoparil, za dobro mero sem ji pretočil še petminutne recepte za poslovneže in nekaj argentinske kuhinje.

Jo moram vprašat, če je kaj uporabljala. Ali pa raje ne. Če ja, in nisem opazil, bo zamera. In če malo pomislim, a ni res prejšnji teden nekaj eksperimentirala, ko je bil na koncu pes še najbolj vesel? Danes smo jedli fenomenalno špinačo in pire, nič ni ostalo. Enako zadnjič filane paprike in radič na česnu. Ne vem, če se mi splača bezat.

Zgodba s Habakukom se je potem vseeno srečno končala. Po polurni zamudi sem jo še relativno pravočasno lociral preko GPS Find my Friends servisa nekje na obvoznici proti Šentilju. Habakuk je telefon menda našel, a potem se baje »tisto« ni »vklopilo« in je »nekaj pritiskala« in se »ni nič zgodilo«. Tudi moj SMS z natančno lokacijo za aplikacijo z zemljevidi je prejela, ja, ampak se ji »nekaj« ni »hotelo odpreti«, potem se pa »tisto rdeče« ni »nikamor premikalo«. Je šla potem kar po napisih. Se ji je zdelo čudno, da so hribi na levi.

Komentarja sem se modro vzdržal, ura je bila pozna, hotelske rjuhe pa še fino sveže.