Najprej gre domnevati, da želijo politiki spodbujati povezovanje med državljani, s tem ko jih nagovarjajo, naj stopijo skupaj. Ali gre torej za povezovanje na poklicni ravni, se pravi povezovanje zdravnikov z obrtniki, zgodovinarjev z ekonomisti, pravnikov z gradbenimi inženirji? Ali gre za povezovanje delujočih na društveni ravni, društev podeželskih žena z društvi radioamaterjev, društev ljubiteljev metuljev z društvi strojnih inženirjev in tehnikov, društev za ohranitev kulturne dediščine z društvi za boj proti raku? Bogastvo nacije, naroda je ravno v tem, da premoremo čim več poklicnih in društvenih oblik ljudskega organiziranja, kjer državljani delujejo in se izražajo skozi različne poklicne ter društvene interese. Če že pride do potrebe po povezovanju med državljani in če zdravnik, ki gre na svoje in opremlja svojo ordinacijo, potrebuje strokovno pomoč, se pričakuje, da se poveže z obrtnikom. Poklicno, društveno in še kakšno drugo povezovanje med državljani torej že poteka in ne potrebujemo politikov, da bi nas k temu nagovarjali.
Željo politikov po povezovanju je mogoče razumeti tudi kot doseganje sprave pri že pregovorno razklanem narodu. Pozivanju, naj se ozremo v prihodnost in pozabimo na preteklost, gre pritrditi, saj kdo si pa zase in za potomce ne želi boljše prihodnosti. Vendar tudi želja po spravi, če imamo v mislih našo nerazrešeno polpreteklo zgodovino, ni dosegljiva skozi leporečenje o nujnosti našega povezovanja za boljšo prihodnost. Razklan narod se bo lahko združil šele takrat, ko bodo tako ali drugače priznane, zaceljene ali odpravljene rane in krivice, materialne ali duševne, ki so se dogajale mnogim na različnih straneh.
Pozivanje k povezovanju lahko razumemo tudi kot pozivanje k poenotenju slovenske strankarske politike pri doseganju konsenza o reformnih ukrepih. Kar gre v osnovi pozdraviti, vendar velja najprej spomniti, da imamo demokratično ureditev in s tem politične stranke, pri čemer je običajno, da nekdo upravlja državo, nekdo pa temu upravljavcu gleda pod prste. Brez upravljavca in njegovega nadzornika bi se vrnili v čase političnega enostrankarskega sistema, kar nam tudi ni bilo všeč. Če se tu ozremo na funkcijo predsednika republike, njegova povezovalna naloga ni v tem, da podpira ali ne podpira pozicije ali opozicije, temveč da sokreira prostor političnega sobivanja obeh političnih polov. Pri čemer ima pozicija pravico vladanja in upravljanja, opozicija pa pravico nadziranja in kritike.
Pozivanje opozicije, naj se spričo aktualnih kriznih razmer odpove svoji primarni funkciji, bi nas pripeljalo v podjetniško vodenje države, po katerem naj bi vsi politični akterji pihali v isti razvojni rog. Že res, da je treba v času krize po principu pravičnosti zategniti pasove (če pustimo ob strani splošno znano dejstvo, kdo je krizo zakuhal, in še bolj bizarno dejstvo, da povzročitelji krize zdaj narekujejo način njenega reševanja), vendar v primeru vladne doktrine šoka opozicija ne sme stati križem rok in pristajati na samoumevno krčenje pravic najbolj ranljivih skupin prebivalstva.
Zato se zdi pomembno, da povezovanje političnih strank na točki potrebnih reform predsednik republike spodbuja s tresočim glasom. Brezkompromisno uvajanje reform s sklicevanjem na (ne)milost finančnih trgov, pri čemer so najbolj ranljivi deli prebivalstva spregledani, bi bilo politično nedopustno. Previdna drža predsednika republike do premalo premišljenega reformnega strankarskega povezovanja (sicer težko verjetnega) je še toliko pomembnejša zato, ker so tudi politične stranke s socialdemokratskim predznakom (pri nas in v EU) že dalj časa uokvirjene v neoliberalno politično razvojno paradigmo, sindikati pa še edina družbena sila na obzorju, ki socialdemokratsko politično vsebino ohranja pri življenju.
Povezovanje je mogoče razumeti tudi kot povezovanje konceptualnih političnih idej med različnimi akterji. Zagata nastane, ko se povezovanje iz forme pretvori v vsebino in postane samo sebi namen. S tem politike razrešimo dolžnosti, da imajo jasna konceptualna politična stališča. Še zlasti, če gre za funkcijo predsednika republike. Že res, da gospodarsko, kmetijsko, zdravstveno, socialno, kulturno in druge politike kreira izvršna oblast in da predsednik republike pomaga soustvarjati plodno politično ozračje za umestitev teh politik v konkretno življenje državljanov. Vendar ustvarjanje plodnega političnega ozračja ne pomeni nekega abstraktnega prostora, brezmejnega in neizrekljivega, kjer bi jasna politična misel omadeževala svobodnost in čistost tega političnega ozračja. Bolj ko je politična funkcija razbremenjena konkretnih zakonodajnih opravil (kar je naloga vlade), bolj potrebuje prisotno politično misel z jasnimi konceptualnimi stališči. Ta politična misel je resda manj neposredno uporabljiva, tudi bolj diplomatskega značaja, a vseeno prisotna in nedvoumna.
Pri povezovanju zaradi povezovanja primarni problem ni odsotnost političnih stališč pri politikih, ki povezovanje poveličujejo. Kajti četudi njihovo pozivanje izvira iz poštenih namenov, ne gre podceniti možnosti, da se vse skupaj sprevrže v svoje nasprotje. Izvotljeno pozivanje k povezovanju brez potrebne vsebinske substance lahko predstavlja prazno populistično posodo, ki jo lahko vsak začne polniti z bolj ali manj plemenitimi nameni in dejanji. Kot se lahko državljani povežejo v želji po iskanju boljše prihodnosti, se lahko z enakim namenom povežejo, da svoj gnev usmerijo proti nečemu ali predvsem nekomu, ki postane prikladna tarča njihovega nezadovoljstva (pri čemer je običajna praksa, da se nezadovoljneži lotijo lažjega in obvladljivega nasprotnika). Da je v vse bolj zaostrenih družbenih razmerah (tudi v luči tega, kar se dogaja v Grčiji) to mogoče, najbrž ni treba posebej poudarjati. Zato gre stremljenje politikov k povezovanju pozdraviti takrat, kadar pri tem predstavijo jasno politično abecedo povezovanja. V smeri, kdo ali kaj naj bi med seboj povezoval(o), glede koga ali česa naj povezovanje poteka, komu ali čemu naj bi tako povezovanje koristilo ali škodilo, koga ali kaj se tako povezovanje (ne)posredno dotika, pri kom ali pri čem gre iskati soglasje za povezovanje, s kom ali s čim naj se glede povezovanja posvetujemo oziroma dogovarjamo. Brez te politične abecede dobi pozivanje k povezovanju pridih političnega enoumja.
Toni Vrana
