Druga situacija je prava minucioznost; kolega, ki je delal povzetke referatov z nedavne okrogle mize, je zavrnil moje povzemanje lastnega referata. Na vso moč in strašno vljudno me je hotel prepričati, da nisem govorila tega, kar sem, pač pa nekaj drugega. Rekoč, da takšen feminizem (feminizem po njegovi meri in v skladu z njegovim lastnim razumevanjem mojega izvajanja) sprejema, drugačnega pač ne. Prijateljičin komentar s smajlijem na koncu, da »kdaj pa so ženske vedele, kaj govorijo?! Zato so tu moški, da nam razložijo, kaj smo v resnici mislile«, me je spravil v dobro voljo; s svojo pristransko posplošitvijo je bil tako priložnostno primeren.

Žal le za nekaj minut, dokler se nisem že desetič tega dne spomnila na prijatelja v izjemno zahtevni osebni situaciji. Svoje »prevzetnosti in pristranosti« je zaradi stiske prignal do absurda. Tako da mu zaradi te njegove težko vzdrževane – falične – pokončnosti ne morem pomagati, kot bi mu s svojimi kompetencami lahko. Sila moralnega imperativa, ki sem ga utelesila, nič ne zaleže, njegova pravica, da si kroji lastno usodo, je nad mojo nujo, da mu poskusim olajšati trpljenje, je tudi nad mojo pravico, da to nujo sploh izrazim.

Moč in nemoč moške oblasti

V vseh treh primerih gre za oblast, za oblast na treh različnih ravneh, ki jo praviloma oblikujejo maskuline vrednote (ne pa nujno in v vseh primerih moški). Pokončnost (javne agencije, mojega interpreta, prijatelja) je navidezna, kot je navidezna narava zakona, ki da velja za vse. V maskulinost vrednot je vpisana ne zgolj pokončnost (beri še: aktivnost, odločnost, racionalnost, moč…), temveč tudi njeno nasprotje. V tem smislu je treba pokončnost brati hkrati s »pretvarjanje«, »manipulacija«, »zloraba«, »ne-moč«. Tudi maskulina oblast potemtakem ni zgolj moč, ampak je obenem tudi ne-moč; v zakon, ki ga oblast oblikuje in predstavlja, je všteta njegova kršitev; všteta je ne-moč zakona. Toda zares neznosen je šele klinč v nastavitvi oblasti, zaradi katerega sami sebe sesuvamo, se demoraliziramo in se z neizbežnim partnerstvom v »zločinih« in zločinih oblasti kot suverene osebe onemogočamo.

Glas, ki se sliši, se lahko še vedno sliši zgolj v domeni oblasti in kot tak ne more biti nič zares avtentično celovitega, ne more izraziti nobene zares celovito izpostavljene moralne dileme, drže ali zahteve. Svoboda glasu je politična fikcija. Brez glasu vedno znova in po pravilu ostajajo tako zares vseskozi podrejene (ali podrejeni) kot tisti in tiste, ki bi hotele ustrezno in brez redukcij izraziti faktične, doživete moralne stiske, ki se vzpostavljajo v določenem družbenem prostoru-času. Ne zgolj volišča, tudi ulični protesti funkcionalno ostajajo v okvirih predvidljivega in trajnega reda, kontinuiranega boja za oblastniške položaje in njihove privilegije. Samo zdi se, da se utegne ulica vsak hip sprevreči v kaos. In četudi kaos; tudi ta bo, vemo, režiran, kot je praviloma režirano najbolj kaotično medosebno stanje, ki ga človeštvo in individuum lahko živita do herojske pogube – vojna. Civilna družba in njene etablirane oblike so (po ameriški teoretičarki Carole Pateman) samo prividoma presežek družbe, ki je skoz in skoz, vse do ravni individuuma, prežeta z delovanjem patriarhalne bratovščine; vanjo se vključujejo tudi ženske, ki so tako ali drugače utelesile ali ponotranjile maskulino slo po oblastniških pozicijah. Tudi delovanje civilne družbe in ne le instanc oblasti temelji na določenem družbenem statusu, ki je vzpostavljen skozi izključevanje. Zunaj ostajajo tisti, za katere je domnevno naravno in običajno, da nimajo glasu, ker jih bodisi kdo/katera itak predstavlja ali ker bi bilo njihov glas nemogoče slišati, saj bi prečil mejo možnega, mejo tistega, kar si še upamo in drznemo slišati.

Pričujoča pot v zastavitvi alternativne perspektive na predsedniške volitve in sindikalne proteste v imenu socialne države (sobota, 17. november) je zgolj navidezno ovinkasta. Oboje je imanentno povezano z oblastjo, izvršno in zakonodajno. Obe v svoji aktualni obliki večinoma učinkovito nadaljujeta zlo-delo (ekonomsko propadanje države in vse večja nemoč zakonov, sporna privatizacija zdravstva in šolstva, uničevanje kulturne dediščine, ignoriranje pravic posameznih družbenih manjšin, protiustavno razmerje s cerkvijo, birokratizacija znanosti in raziskovanja…), ki ga je prevzela prejšnja oblast od svoje predhodnice. Sama brutalnost aktualne vlade in njenega parlamentarnega podaljška, ki se z namenom izboljšanja pogojev ohranjanja oblastnih pozicij veže na prestrukturiranje državnih podsistemov, je konstitutivni element neizbežnega boja za oblast v relativno novo vzpostavljeni parlamentarni demokraciji. Kot je bilo težko pripoznati pravi obraz slednje, je bilo mučno tudi soočanje z obrazom kapitalizma, ne le v njegovi neoliberalni obliki. Kateri zapeljivi duh nam je čepel na ramah in nam šepetal v uho, da bo v zdravstvu in šolstvu lahko ostalo tako, kot je bilo? Da bodo delavske pravice ostale neokrnjene? Da bomo izjeme glede potenciranja grabežljivosti, goljufivosti in privoščljivosti, lastnosti, ki jih kapitalizem v ljudeh spodbuja in privilegira na račun solidarnosti in sočutja? Sanjati vrnitev ni več mogoče, četudi je bilo udobno ob zagotovljeni eksistenčni varnosti in neproblematični prihodnosti bentiti čez eno in edino oblast.

Epolete in ženska

V zunanjo enovitost političnega prostora v socializmu so bile vštete »kolateralne« žrtve, politični oporečniki. Sistemski prehod je prinesel rehabilitacijo oporečništva in s tem temeljni razcep, ki se je odvijal izza pluralno zastavljene institucionalizirane politike. Kontinuiteta razcepa je kulminirala v nemožnosti skupne definicije dobrega za državo.

Polarna razdeljenost političnega prostora je prisotna tudi v aktualni politični tekmi za predsedniški položaj. Sedanji predsednik in predsedniški kandidat se je namreč scela predal enemu polu, s tem pa tudi znanim značilnostim teženj po enotnosti politične strani. Z vidika maskulinosti takega boja za oblast in same oblasti je reklo »socialna in pravna država« farsa. Farsični učinek utrjuje najvidnejši podpornik v predsedniški kampanji dr. Danila Türka, ljubljanski župan. Obenem volilno telo ni tako brez glave, kot je bilo nekoč, generacije se menjajo, kiberprostor ni le zasmeten, ampak je tudi informativen. V nasprotju z aktualnim predsednikom velja favorit prvega kroga predsedniških volitev Borut Pahor za združevalnega, kar je v aktualni politični situaciji nerealna postavitev. Vendar bi bil (bo?) gotovo optimalen, vrhunski sel med poloma. Povsem vlogi ustrezno postmoderen je. Kot tak je tudi bližji konceptu razpršenih, prelivajočih in menjajočih se mest institucionalizirane oblasti. V njem je toliko dobrega, kolikor prinaša v javni prostor lastnosti, ki so tradicionalno – in, jasno, spolno diskriminatorno – veljale za značilno ženske, kot pogojno pozitivne pa pripoznane zgolj v sferi zasebnosti: klepetavost, izražanje čustev, odkritosrčno in menjavo predstavljanje stališč, samovšečna zapletenost v lastno podobo, želja po priljubljenosti, manjša prisila k (itak fiktivni) konsistentnosti govora. Kaj je boljšega za ironiziranje ali pač vizionarsko preseganje razmerja, v katerem si stojita nasproti dva monolita, eden z nevidnimi vojaškimi epoletami, drugi v igri pokra s karto v rokavu.

Dr. Renata Šribar je zasebna raziskovalka in docentka za področje antropologije.