Mogočen ljudski tabor na ljubljanskem Taboru
Manifestacija desettisočglave množice iz Ljubljane in vse Slovenije za politiko pravice, svobode in poštenja.
Takega zbora Ljubljana še ni videla. Mogočni glas tisočev, ki so danes z nepopisnim navdušenjem pozdravljali voditelje in poslance KDK ter odobravali njeno politiko bo odmeval po vsej državi in pričal, da je vse, kar v Sloveniji zdravo in pošteno misli v taboru bojevnikov za enakopravnost in svobodo v naši domovini. Tabor na Taboru je bil manifestacija, kakršnih se spominjamo le iz časov pred 10 leti. Nič čudnega ni v tem: pred 10 leti smo se dvigali, da pokažemo svojo odločno voljo za ujedinjenje in osvobojenje našega troimenega naroda, sedaj je odbila usodepolna ura, ko treba v borbo, da nam hegemonistični režim, korupcija in nered ne porušijo, kar smo takrat priborili in dobili. Gre za nov narodni pokret, zdrav v svojem jedru in v svojem cilju, potreben, da si očuvamo Slovenci, Hrvati in Srbi, kar nam je prinesla svoboda in da svoji domovini in svojemu narodu odpremo pot v boljšo bodočnost. Boj, ki ga bije KDK v Beogradu ni strankarska akcija, kakor ni bila strankarska akcija velika deklaracijska doba l. 1918. To narod instinktivno čuti in zato padajo dosedanja medstrankarska nasprotstva in složno si podajajo roke politični nasprotniki od včeraj, zavedajoč se, da sta narod in država nad strankami in sloga vseh, ki imajo enake cilje, more prinesti zmago.
Zbor – prav za prav ni bil eden, temveč so bili trije – je bil manifestacija narodne sloge v borbi za enakopravnost. Kako globoko so množice občutile to resnico, se vidi iz dejstva, da so posebno navdušeno pozdravljale poslanca KDK katoliškega župnika g. Matico, veseleč se, da je tudi domoljubni duhovnik v isti fronti z našim treznim kmetom in meščanom, duševnim in ročnim delavcem, v borbi za velika načela KDK. Trpki občutki, da slovenska duhovščina v sedanjem usodepolnem času velik del našega ljudstva drži pod jarmom hegemonističnega režima, hlapčuje cincarjem, mesto da bi se borila skupno s KDK za enakopravnost, so še povečali spoštovanje, ki ga je bil deležen posl. Matica.
Manifestacijski zbor je doprinesel trden dokaz nepokolebljivega zaupanja v voditelje in poslance KDK ter je vžgal v tisočerih srcih novega poguma, v tisočerih dušah nove odločnosti in nove vere, da borba ne bo zaman in da se bližamo udejstitvi poštenega in treznega državnega programa. Z ljubljanskega tabora je odšlo na tisoče navdušenih propovednikov politične ideje, ki jo zastopa KDK, med slovensko ljudstvo, ki se mora složno združiti pod zastavo KDK, da si osigura svoje življenske pravice v državi, v zajednici s Hrvati in Srbi.
Nad 10.000 ljudi je danes v Ljubljani dvignilo svoj glas, da odmeva po vsej Sloveniji, budi zaspance, bodri malodušne, vžiga povsodi novega poguma, vzbuja nove energije, novo voljo do dela in mogočno doni po vsej državi. (…)
Nehote se spominjamo nazaj predvojnih in medvojnih časov, ko si je le mala peščica omladincev zapisala v svoj program veliko idejo jugoslovenskega osvobojenja in ujedinjenja. Vsa oficijelna slovenska javnost jih je takrat žigosala kot izdajalce ter pozivala, naj ne zažigajo strehe nad svojim lastnim domom. Padle so pod silo razmer težke žrtve mladih idealistov, a njihova zamisel je vendarle zmagala. Tisti dan, ko je bila napovedana svetovna vojna, so bila vsa slovenska srca deljena že v dva, četudi ne enako močna, tabora. Nikdo ni razlagal ali utemeljeval, zakaj vendar pa je bilo tako, da so tedaj hipoma začutili eni jugoslovensko, drugi pa so ostali s svojimi čustvi na strani Avstrije. Bolj ko se je bližal konec svetovne vojne, tem hitreje in močneje je rastlo število prvih, tako da so ob prevratu tvorili avstrijakanti samo še neznano peščico. Naša nacijonalna misel je zmagala, četudi so že preje podlegli njeni prvotni borci v Sloveniji.
Tudi Kmečko-demokratska koalicija je nastala na veliki ideji, ki je psihološko in socijalno ekonomsko utemeljena na glavnih principih človečanskih in državljanskih pravic. Ako smo se pred desetimi leti borili za zunanjo našo osvobojenje, se borimo s Kmečko-demokratsko koalicijo ob desetletnici Jugoslavije za našo notranjo osvoboditev, za svobodo, pravico, poštenje in enakopravnost. Kdor upravičenosti tega boja ne vidi, je slep in kdor nujnost te borbe ne prizna je nezaveden ali pa nepošten.
Akcija Kmečko-demokratske koalicije je že daleko presegla meje strankarskega gibanja. Z neodoljivo vehemenco se razvija v občenarodno gibanje, ki mora zagrabiti v državi vse, kar misli dobro in pošteno. (...)
Sedaj je na vrsti Slovenija, da se s hitrejšim tempom v celokupnosti pridruži mogočnemu pokretu Kmečko-demokratske koalicije. Mnenja smo, da je tudi za SLS še čas, da revidira svoje stališče v državni politiki, da spozna pogrešnost in zablodo svoje dosedanje poti, da pravočasno preokrene, kakor je pravočasno krenila koncem svetovne vojne. Ako Radić in Pribićević odkrito priznavata, da ju je združila bridka izkušnja desetih let, zakaj ne bi tega priznal tudi dr. Korošec, zlasti ker mora videti, da je samo zamisel Kmečko-demokratske koalicije odrešilna za vso državo, še prav posebno pa za vse prečanske kraje s Slovenijo vred.
V tako odločilnih trenutkih, ko gre za definitivno zmago dobrega nad slabim, ko gre za usodo države in naroda za desetletja, morajo stopiti popolnoma v ozadje posebni interesi poedinih strank, osobito pa osebne ambicije poedinih političnih voditeljev. V takih zgodovinskih trenutkih treba širokogrudnosti in dalekovidnosti. (...)
Zapisali smo te vrstice v nadi, da pri voditeljih SLS ne bodo našle gluhih ušes in ne mrzlega srca.
Jutro, 20. marca 1928
