Že tudi prej je Borut Pahor kdaj pa kdaj navrgel »strice v ozadju«, zdaj pa je »vplivne skupine« kar obtožil, da so si prizadevale za to, da bi prišlo »do novega predsednika vlade pred rekonstrukcijo vlade« (navajam po spominu, kakor je bilo izrečeno na soočenju predsedniških kandidatov v torek, 19. novembra, na prvem programu TVS). To pa ni več govorjenje na splošno, ampak gre za navedbo konkretnega ravnanja anonimnih oseb. Ker ta očitek izreka zdaj, je razumljivo, da je prav zdaj (in ne kdaj prej!) Milan Kučan postavil vprašanje, kdo so ti v ozadju, ki da so Pahorju stregli po premierskem življenju. Saj je njegov »anonimni« prst kazal prav nanj, na Kučana! Očitek o prizadevanju za novega predsednika vlade je letel name, »teto v ozadju«. Da bo razvidno bralcem, za kaj je šlo, sem se odločila, da pismo, ki sem ga premierju Pahorju poslala 26. aprila 2011 po elektronski pošti, objavim (glej priloženi članek, op. ur.).
Zakaj pismo
Naj pojasnim, zakaj sem si vzela pravico, da predsedniku vlade pišem na tak način, direktno in »brez dlake na jeziku«. Boruta Pahorja sem – kot »teta v ozadju« – pred volitvami 2008 vzpodbujala, mu dvigovala samozavest (ki je tedaj ni imel), da je vzdržal soočenja z rivalom Janezom Janšo… Da so tisto moje spodbujanje in sami nasveti imeli pozitivni učinek, mi je po volitvah, na katerih je zmagala njegova stranka in je bil posledično Pahor izvoljen za premierja, z zahvalo za pomoč priznal Pahor sam. Nekako sem se potem čutila poklicano, da mu kdaj pa kdaj kaj sporočim, kako po mojem opravlja funkcijo predsednika vlade, in sem mu zato večkrat pisala; mojega mnenja ni nikoli premislil, kaj šele, da bi mu prisluhnil. Iz odposlanega pisma je razvidna moja skrb ob tem, kako je dejansko Borut Pahor vodil vlado in kako ni bilo nobenega upanja, da se položaj spremeni in razreši sam od sebe. Situacija je bila pred referendumom o pokojninski reformi napeta in zagatna. Na ravni civilne družbe in v sami politiki so se iskale možnosti za rešitev ohromljenosti vse družbe, na javni sceni so bile izrečene in objavljene razne ideje, recimo o nujnosti predčasnih volitev, o čemer je govoril tudi predsednik države. Sama sem, nasprotno, menila, da predčasne volitve ne pridejo v poštev, ker nimamo časa in ker bi predvolilna kampanja še bolj razdelila družbo, kot je že bila, predvsem pa sem menila, da je odpor do Pahorjeve vlade in njegovega obnašanja pred javnostjo tolikšen, da bo vplival tudi na odločitev volilcev na referendumu o pokojninski reformi. To se je tudi zgodilo.
No, to je bila moja ideja, Pahor pa me je kar pomnožil v »vplivne skupine v ozadju«. Pisala sem njemu osebno in tudi javno objavila ime možne mandatarke dr. Maje Makovec Brenčič, ki je bila dovolj pogumna, da je »posodila« svoje ime, in s tem opozorila na skrajno nujnost zamenjave predsednika vlade. Ne bi bila dovolj rekonstrukcija vlade – saj je bil glavni problem prejšnje vlade prav premier sam. Če bi do zamenjave predsednika vlade tedaj prišlo, bi se prejšnja vlada z novim predsednikom lahko ohranila do rednih volitev, s tem bi prihranili najmanj eno leto zdaj izgubljenega časa, pokojninska reforma bi bila lahko sprejeta brez referenduma (na katerem je bila potem še zavrnjena). Danes bi bili v drugačnem položaju, kot smo, saj so se bonitete države zmanjšale takoj po referendumu. No, seveda, tudi tedanja opozicija je bila soodgovorna za propad pokojninske reforme in tudi za metanje polen pod noge – toda vedno je glavna odgovornost in krivda, če ne deluje dobro, na poziciji, na vladi.
Pahorjeva retorika
Hkrati pa se Pahor postavlja v vlogo mučenika, češ: če ne bi bilo teh skupin, jaz ne bi bil ob premiersko funkcijo in predčasnih volitev ne bi bilo. Dejansko je zadnje, kar si Pahor lahko privošči, prav to, da se postavlja v vlogo mučenika! Da se svoje odgovornosti za polom prejšnje pozicije ne zaveda, je jasno iz njegove retorike: jemljem nase odgovornost, za vse jemljem nase odgovornost – hkrati pa kandidira za predsednika države! Če bi se dejansko zavedal svoje (so)odgovornosti za predčasne volitve in naš današnji položaj, bi se vsaj začasno umaknil iz prvih političnih vrst. Tako pa je vse njegovo zaklinjanje o prevzemanju odgovornosti nase le poceni retorika. Je njegova metoda, kako samega sebe oprati odgovornosti in kako se postaviti – kot pošten in iskren človek – na prvo politično stopnico v državi. Če bi mu dejansko šlo za to, da bi bili politični odnosi pri nas transparentni, kakor bi v demokraciji morali biti, in predsednik države je prvi odgovoren, da bi tako bilo, bi povedal, kdo so ti »strici v ozadju«!
Na omenjenem soočenju obeh predsedniških kandidatov je dr. Danilo Türk Pahorja pozval, naj pove imena »stricev v ozadju«, saj da je to vprašanje elementarne poštenosti. Ni jih povedal! »Ne bom jih imenoval, ne zato, ker nisem pogumen, ampak ker nisem neumen.« Kaj to pomeni? Neumen za koga ali kaj?
Pahorjev izgovor, da »stricev iz ozadja« ne bo imenoval, ker da bi to pripeljalo do novih prepirov in zamer, je bosa! Prav po njegovi retoriki o »stricih iz ozadja«, ki da so krivi njegovega političnega poloma, se je šele zbudilo – ne le zamere in prepiri – pravo vznemirjenje med ljudmi! Kaj se dogaja?
In tu je srčika problema. Problema, ki se mora razrešiti pred predsedniškimi volitvami. Kajti po Pahorjevem izmikanju odgovoru se med nami širi in poglablja nova politična paranoja. Pahor je sam z lansiranjem trditve o ljudeh iz ozadja, ki preurejajo politiko in družbo po svoji volji, vcepil strah med ljudi in v ljudi; ljudje se sprašujemo, kje pravzaprav živimo. Kdo nas upravlja, kdo določa našo sedanjost in prihodnost?! Kdo pravzaprav vodi našo politiko in vlade: ali vlade same ali nekdo iz ozadja?
Zato Pahor mora povedati imena »stricev iz ozadja«! V nasprotnem primeru se za vprašljivo ne bo izkazala le njegova prislovična iskrenost in poštenost, ampak bo upravičena domneva, da Pahor dobesedno ščiti »strice iz ozadja«. Kajti mafija in razni »strici v ozadju« lahko delujejo le v temi, v odsotnosti javnosti, torej anonimno. Če jih bo Pahor še naprej puščal v anonimnosti, ščitil njihovo anonimnost, bo za njihovo delovanje vnaprej soodgovoren, saj že zdaj goji atmosfero, ki je idealno gojišče za delovanje takšnih skupin. Ali jih bo ščitil tudi v primeru, če bo izvoljen za predsednika? Kaj se nam torej obeta? Če te stričevske skupine sploh obstajajo! Če pa obstajajo, jih je treba razkrinkati, razgaliti njihovo zakulisno delo in tako sprostiti nas, navadne državljane, da živimo brez strahu in sumničenj drug v drugega in v državo kot tako.
Doslej je bila taka politična paranoja značilna le za desnico in Janeza Janšo osebno, ki svet (ljudi, ki mu niso po godu) vidi kot zaroto proti sebi, zdaj je s tako politično paranojo začel še Borut Pahor kot predstavnik levice. Če se to z objavo imen »stricev v ozadju« ne bo presekalo, bo politična paranoja zavladala čez vse. Desničarji se bodo bali levičarjev, levičarji desničarjev, vsi vseh – osnova za boj vseh proti vsem!
Jemljem si pravico, da – ne prosim, ne predlagam, temveč, Borut, javno zahtevam, da nas rešiš paranoje in poveš imena »stricev iz ozadja«! To pravico si jemljem kot državljanka te države. Ta država je moja – in je prav toliko tvoja in vsakogar med nami! To je naša skupna država, ki smo jo ustanovili za urejanje naših medsebojnih razmerij, našega življenja in prihodnosti. Če v njej ni ali ne bo transparentnosti delovanja njenih institucij, tudi ne bo svobode. V tej državi pa hočem(o) živeti svobodno, brez zastraševanja vseh vrst in tudi brez zastraševanja o nekih zakulisnih ravnanjih »stricev iz ozadja«!
Grožnje s »strici v ozadju« namreč v temelju rušijo zaupanje državljanov v državo, v njene ustanove, celo v vlado in predsednika države. Zaupanje državljanov in državljank pa daje državi in njenim institucijam, vladi in predsedniku države legitimnost in s tem možnost, da opravljajo svoje delo, ki je skrb za blaginjo in svobodno življenje ljudi. Ko ni več zaupanja v državo, se začne kaos – ali pa je že tu.
Če v (lastni) državi ni mogoče živeti svobodno, brez strahu, država izgubi svoj smisel. Na to pa ne smemo pristati!
