Po poslovnem priročniku za ljudi, ki bi radi sklepali posle z Iranci, je zdaj objavil še slovar za vse tiste, ki potujejo v to državo. Poslovnež, ki uvaža hladilnike za traktorje in granulate za izdelavo plastike, je napisal neobičajno knjigo, ki kaže veliko ljubezen do Irana in Irancev.

Izdali ste nenavadno ljubezensko knjigo z naslovom Izbrane perzijske besede za potovanje v Iran.

Nič nenavadnega ni. To je nekoliko bolj priljudno urejen slovar iranskega jezika za Slovence, ki potujejo v to deželo. V mislih sem imel predvsem poslovneže, politike in turiste, ki pridejo v Iran in se jim ne sanja, kam so prišli. Če z Irancem spregovorite nekaj besed v njegovem jeziku, vas bo čisto drugače obravnaval, ker ste pokazali nekaj spoštovanja do njegove kulture.

Na začetku se ukvarjate z rabo glagolov želeti in hoteti, kar nedvomno sodi v poslovni svet. Takoj za njima pa pride raba glagola imeti rad. Komu je to namenjeno?

Veste, na to idejo sem prišel na Kitajskem, kjer sem hotel najeti dvoposteljno sobo, pa nisem znal nič reči, receptor pa tudi ni razumel nobenega jezika. Imel sem slovar, ampak se v njem nisem znašel. Preden sem našel sobo in posteljo, je bilo že skoraj jutro, najin odnos pa se mi je zdel zelo napet. Tam sem bil mutec, on pa je tudi samo odkimaval. Spomnil sem se svojih prvih stikov z Iranci. Bilo je podobno. Ko pa sem se sam začel učiti iranščine, sem videl, kako se mi je svet odprl. Ko so videli, da se trudim govoriti njihov jezik, so kar žareli. Sprejeli so me kot človeka, ki se trudi, da bi jih razumel. Kljub vsej propagandi hodi v Iran veliko ljudi. Celi avtobusi turistov. Hotel sem jim dati nekaj, kar jim bo izlet naredilo lep. Njihovi gostitelji bodo v njih prepoznali spoštljive in kultivirane ljudi, ki jih zanima civiliziran način komuniciranja. To ni slabo izhodišče, tudi če te samo boli glava in bi rad v lekarni kupil nekaj proti glavobolu. Na strani 34 je poglavje pri zdravniku, kjer se hitro lahko pomenite o vsem. Napisano je v slovenščini, v fonetični transkripciji iranske govorice in v farsiju. Če imate težave z izgovorjavo, mu lahko pokažete. Knjiga je orodje, ki vam omogoča sporazumevanje. Sporazumevanje pa je dober začetek za ljubezen. Iranci so narod, ki ga je zelo lahko imeti rad. Seveda je dobro vsaj približno vedeti, kaj govorijo.

Pa ste slovar preizkusili?

Preizkušal sem ga že, ko sem ga pisal. Sam sem najprej napisal vse v slovenščini v levem stolpcu. Potem smo šli v Teheran. Žena je povabila sorodnike, ki so profesorji na fakulteti, učiteljice farsija v srednji šoli, gospodinje in poslovneži. Bilo nas je deset, naredili smo konzilij. Jaz sem povedal slovensko frazo, žena iransko. Vsi so tehtali, kako bi se temu najbolj prav reklo. Ko smo dosegli konsenz, smo to še napisali. Potem je bilo treba še fonetično tako zapisati, da bo Slovenec znal prebrati in da bo Iranec razumel, kaj je Slovenec hotel reči. Deluje. Sem preveril. Lahko se sporazumete, tudi če boste znali reči samo Jek motardžem mihaham.

In kaj sem rekel?

»Potrebujem prevajalca.« Tri leta smo to spravljali skupaj. Narejeno je tako, da bi moralo vsakomur koristiti.

Navadili smo se, da se Irana bojimo ali pa ga sovražimo. Vi pa imate to deželo radi.

Kdorkoli je spoznal to deželo, jo ima rad. Iran ni od včeraj, starejše pa je treba vsaj spoštovati. Kamenje, po katerem tam hodite, je videlo marsikaj. Hkrati pa je to prelepa dežela s fantastičnimi mesti. Isfahan, Mašad, Širaz, Tabriz. Veličastni kraji. In potem so Iranci, ki zmorejo toliko prijaznosti in gostoljubja do tujcev, da te mora ganiti. Ne vem za nobenega tujca, ki bi ga v Iranu pretepli. Vem pa za veliko primerov, ko je tujec v mestu iranskega voznika vprašal za pot. »Vozite za mano,« je najbolj običajen odgovor človeka, ki je pripravljen pol ure voziti, da tujcu pokaže, kam naj gre. Nisem pesnik ali pisatelj. V Iranu sklepam posle. Vendar sem hotel to, kar sem v tej deželi izkusil, deliti z ljudmi, ki jih zanima podobno izkustvo. Zato sem začel pisati knjige. Ne pretvarjam se, da sem nekaj drugega, kot sem. Sem poslovni človek, ki prihaja iz Maribora in je velik del svojega življenja preživel v Teheranu, potoval pa je po vsem Iranu.

Iz tega ste napisali tudi poslovni vodnik po državi.

Hotel sem malo več. Že desetletja odgovarjam na ista vprašanja. Kako je v Iranu? Kako si se znašel tam doli? Kako si upaš tam živeti? Ali je res, kar govorijo? Je vse umazano? Hrano vzameš s sabo, ne? Naveličal sem se odgovarjati, da se v Iranu odlično jé, ker imajo eno najstarejših in najbolj sofisticiranih kuhinj na svetu. Takšna je tudi družba. Da se človek lahko tam počuti varnega. Da je nekaj od tega, kar se govori, res, dobršen del pa ne.

Ljudje v Iranu so normalni tako kot mi, hkrati pa je vse drugače. In sem se lotil pisanja. Najprej sem res napisal priročnik za poslovneže, ki bi radi poslovali z Iranom. Izhajal sem iz svoje izkušnje. Ko sem prvič prišel v Iran, sem se obnašal kot Slovenec z evropsko mentaliteto. Kmalu sem odkril, da na tak način izgubljam. Izgubljal sem denar, izgubljal sem čas, hodil po napačnih poteh in delal napačne poteze. Postopoma sem se naučil gibati v tem okolju. Spotikal sem se, dokler se nisem poročil z Iranko in čez noč dobil 350 sorodnikov. Začel sem z njimi živeti in se obnašati kot Iranec. Naučil sem se misliti kot Iranec.

Kaj pomeni živeti in misliti kot Iranec?

Ah. Malenkosti. Naučil sem se jesti na tleh namesto za mizo. Na obisk je prišlo petdeset ljudi, jaz pa sem ženo vprašal, kdaj bodo šli.

»Nič ne bodo šli, ostali bodo,« je rekla. »Nocoj bodo spali tukaj.«

Vzrojil sem. »Kje hudiča bodo ostali? Kje bodo pa spali?«

Ona se sploh ni vznemirjala. »V dnevi sobi bodo spali.«

Potem sem tudi sam legel na preprogo, se pokril in zaspal. Seveda sem se ulegel na preprogo iz Tabriza, ki je mehka in lepa. To sem se naučil videti in ceniti. Tudi v poslovnem smislu sem začel drugače razmišljati. Nisem več prihajal od zgoraj in gledal navzdol, ampak sem svet videl tako kot moji sogovorniki. To izkušnjo sem hotel deliti. Nobene potrebe ni, da se drugi zaletavajo in na sebi preizkusijo vse tegobe začetnika. Do zdaj sem 205 podjetjem pomagal priti na iranski trg. Nekateri so ostali, drugi so hitro odšli. Kdor se je prilagodil iranskemu trgu, je lahko delal.

»Spoznajte iransko kupno moč,« sem najprej govoril vsakemu, ki je mislil, da bo lahko na hitro sklepal donosne posle. Rekel sem, naj se obnašajo kot Kitajci, ki najprej raziščejo, kaj so ljudje sposobni kupiti, in potem to ponujajo. Sam sem šel dol s podjetjem, ki je ves čas govorilo o kakovosti. Češ, oče, stari oče in njegov oče so delali najvišjo kakovost. Najvišja kakovost pa s sabo prinaša tudi najvišjo ceno. Irancu ne morem prodajati mize za tisoč evrov. Saj mu bo všeč, ampak z 238 evri mesečnih dohodkov si je ne more privoščiti. Če bi hotel kupiti mizo, bi moral delati šest mesecev. Kitajec mu bo nekaj podobnega ponudil za petdeset evrov. Slovenec bo vihal nos, da ni kvalitete, mizo bo prodal Kitajec.

Če hočeš poslovati z Irancem, se ne moreš zanesti na elektronsko pošto ali telefon. Moraš se usesti z njim, se dolgo pogajati in si na koncu seči v roko. Moraš biti pripravljen na to, da boš deležen presenečenj tudi potem, ko bo posel že sklenjen. Nikakor ne smeš zahtevati sedemdeset odstotkov plačila ob naročilu, dvajset ob dobavi, deset pa potem, ko se bo videlo, ali je vse v redu. Tistih deset odstotkov boš v Iranu izgubil. Opraviti imaš z zelo spretnimi poslovneži. Treba je vedeti, s kom posluješ in v kakšnem okolju. Ko se ti končno začne svitati, lahko v sklepanju poslov uživaš in razumeš, kaj se ti dogaja v stikih z ljudmi. Štirideset let študiram to deželo. Poslovni priročnik sem napisal za ljudi, ki bodo prišli za mano. Iran je zdaj pod sankcijami. Poslovati z državo pod sankcijami je še dodatno zapleteno. Za zapečkarje to ni. Imeti moraš malo veselja do avanturizma.

Koliko vam sankcije zapirajo pot?

Ah, sankcije. So seveda velika ovira. Človek bi jih prenašal z malo več dobre volje, če bi menil, da koristijo. Evropska unija in Amerika velikokrat vlečeta napačne poteze. V Iranu so tri skupine prebivalstva. Prva skupina je režim, v drugi skupini so zelo bogati, na koncu so reveži. Srednji razred, ki je tvoril glavni steber družbe, je začel izginjati. Sankcije ga brišejo z zemljevida in potiskajo med reveže. Od sankcij imajo korist pripadniki režima, ki jih je veliko, in najbogatejši, ki držijo vse vajeti v rokah. Režima ne stisnejo. Tudi zelo bogati ne trpijo ravno hudo. Sedemdeset milijonov ljudi pa trpi. Sankcije vsi uporabljajo proti njim. Kruh je vsak dan dražji. Ne metaforično. Ženina sestra mi je pripovedovala, da je vprašala peka, pri katerem je kupila kruh, zakaj toliko stane, da je bil včeraj cenejši. Veste, kaj ji je pek rekel? »Zakaj pa nisi včeraj dva vzela.«

Inflacija je po mojih izračunih petdesetodstotna, čeprav uradne številke pravijo, da je 36-odstotna. Tudi sam to občutim. Za enako količino materiala plačam dvakrat več. Pred enim letom je bil en evro 14.000 rialov, zdaj je 40.000. Poslovanje Slovenije z Iranom je padlo na trideset odstotkov nekdanjega obsega. Položaj je kaotičen in v tem se je treba znajti. Zahod živi v iluzijah, če misli, da bodo sankcije zlomile režim. Prej bi rekel, da daje alibi oblastem pri krepitvi nadzora in represije. Enako je z grožnjami z vojno. Iran ni od antičnih časov nikoli nikogar napadel. Kadarkoli je bil napaden, pa je to zgolj poenotilo narod, tudi ko je bil nezadovoljen s svojimi oblastmi.

Menim, da Irana nihče ne bo napadel. Izrael lahko kaj naredi na svojo roko, vendar se mi to ne zdi zelo verjetno. To tudi notranjih razmer ne bi dramatično spremenilo. Lahko pa narod ugotovi, da ima dve možnosti: sedi doma in počasi umira ali pa gre na ulice.

Leta 2009 je bilo na ulicah Teherana tri milijone ljudi, položaj pa se ni spremenil. Vsa avenija Azadi je bila polna, od univerze do spomenika. So demonstracije sploh realno orožje upora?

Vam se trije milijoni na ulicah mesta zdijo veliko?

To je bila največja množica, kar sem jih kdaj videl na ulici. Zdelo se je, da morajo samo poriniti, pa se režim zvrne. V resnici pa so končali v zaporu. Da, tri milijone je veliko.

Takrat me je poklical prijatelj.

»Reza, dobra novica. Dva milijona ljudi je že na ulici.«

Polil sem ga z mrzlo vodo.

»Kje pa je preostalih 78 milijonov? Sedijo doma?«

Vsaj polovica državljanov mora na ulice, če hočete v Iranu videti spremembo. V Iranu ni na oblasti kak Milošević. Tudi ne Mubarak, da bi kar šel, ker ne gre več. Ti ne bodo zapustili države.

Tri milijone je bilo premalo?

Premalo. Kar potolažite se. Trideset milijonov bi bilo nekaj drugega.

Pa je to realistično?

Seveda. Trideset ali štirideset milijonov Irancev je sposobnih iti na cesto. Vprašanje je, ali se bodo znali organizirati. Z naslednjimi predsedniškimi volitvami bo nastopilo nekaj novega. Verski voditelj ajatola Hamenej se nagiba, da bi opustili funkcijo predsednika države in da bi sam prevzel vse. Ljudje so štiri leta čakali, da bodo ponovno lahko šli legalno na ulice na predvolilne shode. Ti se lahko spremenijo v marsikaj. Računali so na to. To je nevarno. Mladi bodo zelo nervozni.

Leta 2009 je bila v zraku ideja o zamenjavi predsednika in verskega voditelja države. Kdo bi bil lahko naslednji? V resnici ga ni bilo. Protikandidati so imeli enake turbane na glavi in so sedeli v istem parlamentu. Ljudje so si želeli malo več svobode izražanja in malo več participacije pri demokratičnih odločitvah. Niso pa bili zadovoljni samo z mislijo, da bodo črne rute zamenjali z zelenimi.

Revolucije pa tudi nočejo. Moja generacija in generacija moje žene je dala skozi revolucijo. Bili so v iransko-iraški vojni. Strašne stvari. 67 odstotkov prebivalstva je starih od 25 do 35 let. Tudi oni imajo televizijo in internet. Vedo, kako svet živi, in tudi sami si želijo približanja svetu. To je Homeinijeva generacija. In te generacije se je treba bati.

Vse to pa se bo dogajalo pod poostrenimi sankcijami.

Pogosto sem se vprašal, zakaj se Evropa in Amerika na tako aroganten način pogovarjata z Iranom. Tako nikoli niso dosegli nič. V Iranu ne. Z Iranci se komunicira drugače. Sam sem svojo lekcijo dobil na začetku, ko sem v Teheranu uvajal tovarno Tamovih avtobusov. Imel sem belo obleko in bele čevlje. Mehaniki so me povabili, naj se usedem k njim in spijem čaj. Žal mi je bilo za obleko. Ampak sem se usedel. Vedel sem, kaj hočejo. Hoteli so, da sedim med njimi na zamaščenih stolih in jim stisnem roko. Potem so bili pripravljeni delati z mano in mi pokazati svoje veščine. Če bi jih gledal zviška, nikoli ne bi vedel, kaj znajo. Enako je z njihovimi jedrskimi bombami. Nihče ne ve, kaj delajo. Ampak če bodo kričali nanje in jih gledali z letala, jim tudi nikoli ne bodo povedali. Iranci zahtevajo enakopravnost v mednarodnih odnosih. Ta pa je prišla iz mode.

Kaj za vas pomenijo sankcije? Ravno topovskih cevi in rezervnih delov za jedrske bombe najbrž ne tovorite čez mejo?

Pred sankcijami na carini niso povzročali problemov. Danes je drugače. Takoj, ko vidijo, da gre pošiljka v Iran, gre na desno v poseben pregled. Priložiti moram vso tehnično dokumentacijo, tudi če je carinik ne bo znal prebrati, ker je napisana za tehnično izobražene ljudi. Kontrola je zelo stroga. Sam se z vojaško opremo ne ukvarjam, z jedrsko tehnologijo tudi ne. Moj trg so velike tovarne, ki so kupovale tehnologijo v Evropi in Ameriki, zdaj pa potrebujejo rezervni del ali zamenjavo za nekatere dele. Irancem jih ne prodajo, zato nastopimo posredniki. Zdaj imam že sam težave, ker v Evropi vedo, da poslujem z Iranom. Tudi ko sem v Albaniji iskal Osramove žarnice, me je trgovec presenetil: »Gospod Lenhart, pa saj veste, da vam teh žarnic ne smemo prodati. Sankcije.« Albanec, ki ga nikoli nisem srečal, me pozna. Poslujemo v okviru zakonov in se nekako znajdemo. Nekatere stvari smo tudi že plačali, pa so nam pozneje denar vrnili, češ da jih ne moremo kupiti. Prave zgodbe o tem pa bodo pripovedovali Iranci. O tem, kako preživeti, ko ti ves svet stoji na glavi, pa še kar naprej živiš in se znaš tudi zabavati.

Vaš interes je poslovati z Iranom?

To je res.

Pričakujete od svoje države, da zaščiti vaš interes?

Pričakujem, da bi bila lahko pri tem malo manj nerodna. Pred letom dni je bila v Ljubljani iranska gospodarska delegacija z zunanjim ministrom. Odprli so iransko veleposlaništvo. Na gospodarski zbornici so nam govorili, naj poslujemo z Iranom brez strahu. Iranskim poslovnežem so predvajali film o Lipici, Postojnski jami in Bledu. Sledila je pogostitev, potem pa smo imeli po petnajst minut časa, da se z vsakim pogovorimo. Sam potrebujem več kot petnajst minut, da povem, kdo sem. Pa je že nekdo prišel, da je program potekel in naj grem k nekomu drugemu. Petnajstkrat sem povedal, kdo sem. Doma nisem imel občutka, da sem kaj opravil. Moj občutek je, da naša politika ne pozna Irana, da ima z njimi zelo skromne izkušnje. V Teheran so denimo za veleposlanico poslali žensko, ki v tem okolju težko dela. V družbi, kjer ne manjka težav v komunikaciji, je to še dodatna ovira.

Kaj pa dobi Slovenija iz Irana?

Kaj mislite? Jaz uvažam hladilnike za traktorje in granulate za plastiko. Zdaj je čas za kupovanje v Iranu, ker je razmerje med rialom in evrom v korist izvoza. Ampak komu mar granulati in hladilniki! Zdaj je čas za kupovanje preprog. Vsako mesto ima svoje barve in svoje vzorce. Tabriz je vedno enake barve. Mesto Naim dela modre preproge. Kašan ima svoje barve in vzorce. To so dragocenosti. Ta preproga tukaj je stala šest tisoč dolarjev. Dve leti so jo delali. Če je v preprogi samo svila, se pogovarjate o mercedesu in tudi cena bo takšna. Preproga je zgodovina, je način življenja, je ponos družine, statusni simbol, umetnina. Vse, kar hočete. Že zato, da vidite bazar preprog, se splača v Iran.