Po podatkih britanskega Centre for Economic and Business Research (CEBR) je Brazilija že pustila za sabo Veliko Britanijo in se za ZDA, Kitajsko, Japonsko, Nemčijo in Francijo na lestvici svetovnih ekonomskih velesil uvrstila na šesto mesto. Po nekaterih kazalnikih bo s smelimi razvojnimi načrti sedanje vlade predsednice Dilme Rousseff v prihodnjem desetletju prehitela tudi Francijo. Gre za model trajnostnega razvoja, naravnan v zmanjševanje neenakosti in odpravljanje posledic neoliberalnega sistema, ki so velik del brazilskega prebivalstva potisnile v revščino.
Ključna osebnost razvojne strategije, ki jo je Rousseffova poimenovala »brazilski model«, je nekdanji sindikalist, vizionar in izjemen pogajalec Lula da Silva. Model je usmerjen v opuščanje neoliberalne recepture, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja opustošila državo, in temelji na predpostavkah trajnostnega razvoja, socialni državi ter oživitvi industrializacije. Misel, ki jo je izrazil nekdanji minister Robert Mangabeira Unger v vladi Lule da Silve, da je »vrlina politike v tem, da ideal posameznika pretvori v obliko družbenega življenja«, zgovorno pojasnjuje skrivnost uspeha tega modela, ki je tudi podlaga politiki sedanje predsednice Rousseff iz vrst Delavske stranke (PT).
Po mnenju angleškega zgodovinarja Perryja Andersena je Lula Da Silva najuspešnejši politik, kar jih je kdaj imela Brazilija. Izpostavljajo njegov socialni čut, politično preračunljivost, osebno karizmo in predvsem njegovo vlogo v sindikalnem in delavskem gibanju, ki je leta 1980 pripeljala do ustanovitve Delavske stranke, katero je vodil vrsto let. Ob tem je treba upoštevati še druge okoliščine v času njegove vlade, kot sta mednarodna ekonomska rast in dejavnost Kitajske kot nove trgovinske zaveznice v skupini BRICS. Spet drugi analitiki ocenjujejo, da je uspeh Lule temeljil na dediščini, ki jo je zapustil njegov predhodnik, socialdemokratski predsednik Fernando Henrique Cardoso (1995–2002). Resda je Cardoso uvedel pomembne socialne instrumente za zmanjševanje revščine, ki pa zaradi neoliberalne makroekonomske politike niso nikoli zaživeli. Prav tako je res, da je Lula da Silva v svojem prvem mandatu ohranil nekatere prvine Cardosove ortodoksne politike na monetarnem in fiskalnem področju z visokimi obrestnimi merami, primarnim proračunskim presežkom in drsečim deviznim tečajem. Vseeno pa ne gre enačiti njunih razvojnih strategij niti ni mogoče govoriti o politični kontinuiteti, ne nazadnje tudi zato, ker je Lula da Silva zavrnil neoliberalni model.
Finančna kriza, ki je prizadela Brazilijo v letih 1998-1999, je bila rezultat »kazino ekonomije«, na kateri je temeljil Cardosov model rasti. Izhod iz nje je iskal v visokih obrestnih merah, z rezi javne porabe (zlasti socialnih izdatkov), v devalvaciji in drugih ukrepih, ki naj bi izboljšali bonitetno oceno države, pritegnili tuji kapital in pripomogli k samodejni ekonomski rasti. Rezultat te politike sta bili še globlja kriza in še hujša beda, saj je breme krize naložila na pleča najbolj ranljivega sloja.
V nasprotju s Cardoso in neoliberalnimi predpostavkami je Lula da Silva postavil v ospredje državo kot poglavitni dejavnik ekonomskega razvoja in socialne politike. V svojem prvem mandatu je sicer še ohranil nekatere prvine ortodoksne monetarne politike z namenom, da zmanjša oziroma zadrži inflacijo (ta se je z 9,3-odstotne leta 2003 zmanjšala na 5,1 odstotka leta 2010) in pritegne domači in tuji kapital v nakup državnih obveznic za servisiranje podedovanega zunanjega dolga. Ustavil je tudi množično privatizacijo javnega sektorja, ki jo je začel njegov predhodnik. V državni lasti je obdržal podjetja, ki igrajo pomembno vlogo v nadaljnjem razvoju, kot so na primer naftni velikan Petrobras in druga pomembna javna podjetja, vendar je v njihovo poslovanje pritegnil zasebne vlagatelje. Prav tako je preprečil privatizacijo državnih bank, na primer razvojne banke BNDES (Banco Nacional do Desenvolvimento), ki ima danes osrednjo vlogo v razvojni politiki, zlasti pri vstopanju domačih gospodarskih subjektov na tuje trge.
Pri odpiranju novih trgov v drugih latinskoameriških državah, Afriki in Aziji je spretno uporabil diplomacijo, s čimer se je obseg zunanje trgovine v letih 2003–2010 povečal za več kot 500 odstotkov. Drug pomembni cilj te strategije je bil otresti se vpliva in vsiljevanja ukrepov Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki so imeli v Braziliji in drugih državah regije katastrofalne posledice. To mu je uspelo že leta 2005 s poplačilom celotnega dolga tej ustanovi. Brazilija se je iz države dolžnice prelevila v državo upnico in je po podatkih Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) četrta najbolj priljubljena država v očeh 400 najpomembnejših podjetij na svetu ter druga najbolj varna država za naložbe.
Od samega nastopa mandata je Lula da Silva usmeril svojo politiko v večjo industrializacijo in postopno rast javne porabe ter sprostitev kreditov za proizvodnjo in potrošnjo. Namen je bil doseči višjo raven povpraševanja in večjo potrošnjo na osnovi realnega povišanja plač in pokojnin. Izdaten je bil tudi dvig zajamčene minimalne plače (več kot 255-odstoten v letih 2003–2010) in socialnih transferjev prek raznih programov pomoči za najrevnejše sloje. Pomemben tak program je »Bolsa Familia« (Družinska košarica) za »ničelno lakoto«. Ta dva posega sta odigrala pomembno vlogo pri povečanju povpraševanja glede na to, da je leta 2001, ko je njegova vlada prevzela krmilo države, kar 37,58 odstotka Brazilcev živelo v revščini in še dodatnih 13,2 odstotka v skrajni revščini, kot je razvidno iz statistike Agencije Združenih narodov za Latinsko Ameriko (CEPAL).
Brazilski model je bil in je še naravnan v tak gospodarski razvoj, ki vodi v odpravljanje neenakosti in manjšo koncentracijo dohodka ter posledično v zmanjševanje in odpravo skrajne revščine. Temelji na predpostavki, da je evolucija revščine odvisna od treh dejavnikov – ravni neenakosti, evolucije neenakosti oziroma koncentracije dohodka in ekonomske rasti. Čim večja je neenakost, tem težje je zmanjšati revščino, pri čemer je treba vedeti, da je Brazilija država z največjimi socialnimi razlikami na svetu. Drugi dejavnik kaže, da je revščina v premem sorazmerju z neenakostjo, kar pomeni, da je manjša koncentracija dohodka pogoj za zmanjševanje revščine. Tretji dejavnik pa vpliva tako, da se revščina zmanjšuje tem hitreje, čim večji je ritem ekonomske rasti.
Povprečna rast BDP v času vlade Lule je bila 4-odstotna, leta 2010 je bila 7,5-odstotna, lani 3-odstotna, letos pa bo po predvidevanjih med 4 in 5 odstotki. Zanimivo pri tem je, da je brazilsko gospodarstvo v letih, ko je bila rast najnižja, ustvarilo več sto tisoč novih delovnih mest in je danes brezposelnost 5,2-odstotna. Ginijev koeficient, ki ocenjuje neenakomernost porazdelitve dohodka in premoženja z vrednostmi od 0 do 1, pri čemer nižji koeficient pomeni enakomernejšo porazdelitev in obratno, kaže trend upadanja koncentracije dohodkov. Leta 2006 je znašal 0,530, leta 2011 pa 0,501.
To hkrati pomeni, da se je v zadnjem desetletju močno zmanjšalo tudi število revnih. Po podatkih Brazilskega inštituta za geografijo in statistiko (PNAD) se je v tem obdobju iz revščine izvleklo 35 milijonov ljudi. Srednji sloj se je okrepil za 38 odstotkov in danes obsega 53 odstotkov celotne populacije. Toda v tem času je zraslo tudi število bogatih za 20 odstotkov, kot kaže statistika PNAD. Brazilija ima danes 165.000 milijonarjev oziroma ljudi, ki razpolagajo z več kot milijonom dolarjev, med njimi je 4725 takih, ki imajo več kot 30 milijonov dolarjev, in 50 bogatašev z milijardnim premoženjem.
Ginijevemu koeficientu pritrjuje tudi statistika, ki ugotavlja, da so 10 odstotkom najrevnejšega prebivalstva dohodki v letih 2009–2011 porasli za 29,2 odstotka, najbogatejšim pa samo za 4,43 odstotka. Za Rousseffovo je izziv, da dobi priložnost še 16 milijonov ljudi, ki morajo zdaj preživeti s 40 dolarji ali manj na mesec. Ta velik izziv je povezan z uspešnostjo celotnega gospodarstva v prihodnjih letih ter s socialno politiko na zdravstvenem, izobraževalnem, stanovanjskem in drugih področjih. Drugi velik izziv ostajata spopad s korupcijo in strukturne administrativne spremembe.
