Nato pa sem se, ko sem malce odsotno pregledoval posnetke sobotnih protivladnih demonstracij, zavedel svoje otročje naivnosti in slepote in sam sebe sem moral spomniti na to, da že dolgo živimo v surovo neposrednih časih, ki jim dobesedno vladajo enoznačne parole, kratke in jedrnate misli ter kričeče, pozornosti krvavo željne besede.

Protesti, s katerimi smo minuli konec tedna množično zatulili, da nočemo brezglavo varčevati in da želimo ohraniti vsaj privid socialne države, so bili le zadnji v dolgi vrsti obrazov takšnega družbenega stanja, nikakor pa ne nekaj drugačnega, kaj šele revolucionarnega v našem ravnanju.

Današnja komunikacija je namreč eno samo mahanje s transparenti, pa naj gre za tvite ali facebook profile, senzacionalistične novice, ekonomskopropagandna sporočila ali cenena sporočila volilcem v predsedniških kampanjah. V sporočilno povsem zbanaliziranem svetu je že dolgo prisoten vtis, da vsi mi le še skandiramo. Včasih bolj, včasih manj soglasno.

V tako genetsko mutiranem okolju bi se lahko na prvi pogled knjige, vem, marsikomu hitro zazdele povsem odveč. Bodimo iskreni, polne so resnično dolgoveznih zgodb, v neskončnost valečih se nizov besed, nepotrebno zapletenih prispodob in za sodobnega bralca skrajno težko dojemljivih sporočil. Knjige pač ne tulijo, marveč šepetajo in so zato dostikrat na samem robu slišnega, kjer se nepozornemu zapisano zlahka izmuzne in izpuhti v lepo zveneč, a nerazumljiv črkovni šum.

Še večji križ s knjigami pa je ta, da od bralca neizprosno terjajo čas in potrpljenje, pa čeprav ne časa ne potrpljenja danes, ko se vsi le še trudijo prepričati nas, da se nam nekam in zaradi nečesa neznansko mudi, nihče nima ravno v izobilju.

Kako torej, da knjige še niso izumrle, se zato vsake toliko najresneje vprašamo. Še posebej se to radi sprašujemo ob posebnih priložnostih, kot so knjižni sejmi, ki se iz nekega razloga zdijo kot naročeni za to, da knjigam zaigramo pogrebni marš, jih upepelimo in raztresemo po antikvariatih, njihove ostanke pa naložimo na svoje elektronske čitalnike.

A ko smo že na tem, da jih prepustimo njihovi boljši zgodovini, ponavadi vendarle dojamemo, da ravno v tem njihovem navideznem hendikepu, v tem, da v časih, ko nihče nima časa, knjige zase zahtevajo prav čas in še več časa, paradoksalno, tiči njihova udarniška, uporniška moč in se skriva njihova »pankerska« narava.

Kajti tako kot so nekoč pankerji s svojo glasnostjo in neposrednostjo dosegali, da njihovih sporočil ni bilo mogoče preslišati, tako so danes, ko smo vsi mi že davno oglušeli od nepojenjajočega grmenja svete preproščine, knjige morda pomembnejše, kot so kdajkoli bile. Morda so knjige celo edine zmožne prenašati resnično poglobljena, premišljena in večpomenska sporočila, prenašati med ljudmi našo resničnost v njeni nedizajnirani obliki.

Knjiga je namreč ena redkih reči, ki jih ni pomendrala globalna diktatura lahkotnosti in užitnosti, in zato v izložbah knjigarn, resda izjemoma, a vendarle še vedno lahko vidite tudi najnovejšo debelo mojstrovino Orhana Pamuka ali vrhunski avtobiografski špeh Amosa Oza.

To sta knjigi, ki sem ju tudi sam prebral v iztekajočem se letu, in pred časom sem pomislil, da v preteklih enajstih mesecih nikomur nisem niti približno tako pozorno prisluhnil kot prav omenjenima pisateljema. S častno izjemo svojih najbližjih z nikomer nisem preživel toliko ur kot s Kemalom, junakom Pamukovega Muzeja nedolžnosti, in nikomur nisem tako vztrajno, stran za stranjo, lezel pod kožo kot prav Ozu v knjigi Zgodbe o ljubezni in temnini.

Omenjam sicer le svoji najobsežnejši letošnji branji, a zelo podobno velja tudi za mnoge druge letos prebrane knjige, za katere že lep čas ugotavljam, da prav v trenutku, ko ves planet pritiska na plin in ljudje vse bolj vzhičeni čakajo, da bo vse skupaj zdrvelo mimo njih, iz dneva v dan pridobivajo vrednost.

Poleg vsega drugega, kar jih že od nekdaj krasi, postajajo namreč v današnjem času tudi zatočišče pred vse bolj nenadzorovano podivjanostjo sodobnega sveta, pred neberljivostjo našega mimobežnega trenutka ter predvsem pred brezpomenskim izmenjevanjem družbeno določenih fraz, ki je v času interneta z redkimi izjemami prevzelo večino prostora našim nekdanjim pogovorom, časovno nezamejenemu pojasnjevanju, poslušanju in razumevanju.

In zato sem v nasprotju z mnogimi prepričan, da imajo knjige zelo svetlo prihodnost. Kajti bolj ko bo okoli nas grmelo od parol vseh vrst in bolj ko bodo te povečevale našo zmedo in poglabljale naše dvome, bolj bomo čutili potrebo po umirjenih, a kompleksnih zgodbah, hlastali bomo za dolgimi in detajlnimi opisi in vse bolj bomo uživali v obsesivnem ukvarjanju pisateljev z intimnim, neznatnim in družbeno neusodnim.

Naše življenje je namreč vsej banalizaciji navkljub še vedno prezapleteno, da bi ga lahko izrazili samo s transparenti.