Ja, gospodje – brezposelni.

Že prej smo vedeli, da je brezposelnost ena najhujših pošasti našega časa, zdaj pa imamo prvič tudi eksaktne dokaze: obsežna in temeljita raziskava ameriških zdravnikov, katere izsledke so nedavno objavili v Archives of Internal Medicine, je pokazala, da je umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja pri brezposelnih osebah v povprečju celo za 35 odstotkov višja kot pri ljudeh, ki dobivajo plačo!

Vedeti je treba, da raziskave niso izvedli ad hoc – ameriški zdravniki so se z njo ukvarjali celih dvajset let. Rezultati so bili presenetljivi: pri osebah, ki so prvič ostale brez zaposlitve, je bila smrt zaradi infarkta skoraj za četrtino pogostejša kot pri zdravih, zaposlenih osebah, pri tistih, ki so jih že večkrat odpustili, pa se je smrtnost v primerjavi z zaposlenimi povečala tudi za petinšestdeset odstotkov! Kar pomeni, da so ti odstotki v približku podobni tistim, ki ločijo kadilce od nekadilcev.

»Ko v službi dobijo odpoved, ljudje najprej ostanejo brez zdravstvenega zavarovanja, denarja za redno in ustrezno zdravljenje pa nimajo,« je poskušal stvar pojasniti dr. Eric Peterson z univerze Duke. »Zaradi revščine uživajo nezdravo hrano in nezdravo živijo, potem pa zaradi občutka manjvrednosti zapadejo v depresijo, ki jih vodi v različne odvisnosti, kot sta tobak in alkohol.«

Rezultati so šokirali ameriške zdravnike, pa tudi vso svetovno javnost, in to podobno, kot je nemški zdravnik Franz Hermann Müller pred sedemdesetimi leti šokiral svet s pogumno tezo o povezavi med kajenjem in pljučnim rakom.

Naenkrat se je, glejte, pokazalo, da brezposelnost – benigna, priljubljena in verjetno edina zabava zahodnega človeka v enaindvajsetem stoletju – sploh ni tako benigna, kot se je zdelo. Izkazalo se je namreč, da je brezposelnost hujša od vseh pošasti našega časa – kajenja, alkohola, anoreksije, nezdrave prehrane in mamil. Kadilci namreč kadijo, anoreksiki stradajo, narkomani se drogirajo, alkoholiki pa opijajo, medtem ko brezposelni kadijo, stradajo, se drogirajo in opijajo.

Da ne omenjamo žrtev tako imenovane »pasivne brezposelnosti«, zaradi katere ni prizadet samo odpuščeni delavec, ampak – dokazano in v precej večji meri kot pri »pasivnem kajenju« – ljudje v neposredni bližini brezposelnega, predvsem zakonec in otroci.

Skratka, brezposelnost je kraljica nezdravega življenja in visoke smrtnosti.

Zato bo zanimivo videti, kaj bodo s tem senzacionalnim odkritjem storili križarji zdravega življenja, ki so dobri, stari pregrešni Zahod spremenili v sterilno, razkuženo čakalnico. Njihova protikadilska inkvizicija, ki se zdaj širi tudi na odvratne navade uživanja alkoholnih pijač in nezdrave hrane, je naenkrat videti kot zdravljenje tumorja na možganih s tabletami proti glavobolu. Zaman so namreč vse kampanje proti kajenju, alkoholu in nezdravi prehrani, ko pa je obenem brezposelnost ne samo povsem legalna, ampak jo veliki kapital v podivjani dirki za dobičkom tudi – podpira.

Zato menda na škatlah športnih oblačil in obutve, katerih pohlepni proizvajalci so proizvodnjo preselili v Azijo in odpustili na stotisoče delavcev, ni fotografij zamašenih krvnih žil z opozorilom »Brezposelnost resno povečuje tveganje za razvoj srčnih bolezni«. Zato na dizajnerskih vrečkah pohlepnih modnih gigantov, ki so odpustili za cela mesta ljudi in svoje sezonske kolekcije šivajo na Daljnem vzhodu, ni napisa v črnem okvirčku »Brezposelni umirajo mladi!«. Zato je na igračkah vašega malčka opozorilo, da otroci lahko pogoltnejo manjše dele, ne pa tudi opozorilo staršem, katerih lakomni delodajalci so tovarno igrač preselili na Kitajsko, da »brezposelnost povzroča počasno in bolečo smrt«.

Zato navsezadnje na škatlicah cigaret, katerih proizvajalci zdaj množično odpuščajo delavce, nikoli ne bomo videli velikega črnega okvirja z epitafom v mastnem tisku, tako kot na embalaži mastne hrane ali steklenicah cenenih alkoholnih pijač ne bomo videli šokantnih fotografij bolnih organov in opozoril o škodljivosti brezposelnosti.

Prav tako recimo ministrstva za zdravstvo, ki so v boju za izkoreninjenje kajenja skoraj izpustila dušo, pri marketinških agencijah ne bodo naročila enako šokantnih spotov o škodljivosti brezposelnosti, v katerih bo do včeraj mlad, srečen, zadovoljen in zdrav uslužbenec neke telekomunikacijske korporacije klonil pod preizkušnjo odpovedi in zaradi odvratnega brezdelnega življenja postal zombi z rumenimi prsti, vijoličastimi podočnjaki, upadlim obrazom, praznim pogledom in bolnim srcem. Vse dokler ga v učinkovitem sklepnem prizoru mladoletni sinček ne najde v kleti, kako se veselo ziblje na podaljšanem kablu, obešenem za tram. S pripisom – »Brezposelnost ubija!«.