V sistemu zaposlitev je več pomanjkljivosti. Ker so pravila preveč ohlapna, primerjave med športi pa zelo zahtevne in nikoli enoznačne, je ustvarjeno polje, na katerem so možne različne interpretacije, ki lahko vodijo v manipulacijo in favoriziranje določenih športov ter športnikov. V zakulisju se v tem kontekstu največkrat omenjajo judo, kajak in kanu ter biatlon. Vsi judoisti, kajakaši in kanusti, biatlonci ter športniki iz drugih disciplin, ki so zaposleni v javni upravi, si službo zaslužijo. Toda zaslužijo si jo tudi drugi, mest pa je premalo. Zanimivo je, da bosta zaposlitvi znova romali v biatlonske in kajakaško-kanuistične roke.
Naslednja sporna točka so športniki, ki državne zaposlitve ne potrebujejo več, ker so njihovi finančni prejemki visoki. Nehigienično je, če nekdo, ki na sezono zasluži več sto tisoč evrov, odžira mesto športniku, ki je morda odvisen od 700 državnih evrov. Ti so lahko glavni vir preživetja in lahko športniku rešijo kariero. Podobno je z zaposlitvijo, do katere so športniki iz svetovnega razreda upravičeni še dve leti po karieri. Ti imajo za seboj zelo uspešno kariero. Večina med njimi je zato precej zaslužila pa tudi nove možnosti za življenje po karieri jim je laže najti. Tudi v tem primeru je nehigienično, da športniki, ki sredstva resnično potrebujejo, zavoljo zaposlenih športnih »upokojencev« ostanejo brez zaposlitve.
Drži, da imajo tisti, ki imajo v rokah odločitve o tej zahtevni problematiki, težko nalogo in da nikoli ne bodo mogli ugoditi vsem željam. A ko tuhtajo, kdo si zaposlitev najbolj zasluži, naj globoko vdihnejo, se ozrejo skozi okno in skušajo čim bolj prebuditi svoj socialni in pravičniški čut.
