Zimoun živi in dela v švicarskem Bernu, v svoje stvaritve pa večinoma vključuje preproste, uporabne sestavine, iz katerih nastajajo obsežne zvočne skulpture, ki zasedajo domala celotni volumen prostora. Praviloma se s svojimi skulpturami popolnoma privije k arhitekturi ter in situ ne oblikuje zgolj gradbenih elementov, temveč tudi zvočno kompozicijo kot tako. Razstavljal je v številnih eminentnih umetnostnih prostorih, na primer v korejskem Umetnostnem centru Nam June Paik, Muzeju lepih umetnosti Kuandu v Taipeiju, galeriji Denise René v Parizu, galeriji Bitforms v New Yorku ali Muzeju sodobnih umetnosti v Bukarešti; njegova dela gredo za med tudi na baselskem sejmu umetnosti. Kljub izjemni odmevnosti svojega ustvarjanja pa Zimoun vztrajno poudarja, da je le umetnostni amater in da ne pripada akademski sferi; želi si, da bi bilo njegovo delo že samo po sebi dovolj zgovorno in bi bile vse besede odveč. To se tudi dejansko zgodi. Ob vstopu v njegove arhitekturno-zvočne pokrajine obiskovalci običajno – obmolknejo.
Zimounovo delo je preprosto – lepo. Očiščeno je vseh metafor in obiskovalca presune čistost forme zvočnih skulptur, skrajna redukcija, ki odpira prosto pot slušnemu užitku. Pri delu uporablja tehnično dovršene, usklajene, a izjemno skope elemente. Čeprav njegove instalacije dajejo videz tehnične zapletenosti, ki se skriva za izčiščeno podobo, niso njegove postavitve nič drugega kot sestavljanje številnih enostavnih rotacijskih motorčkov, na katere pripenja raznolike materiale (jeklene paličice, železne vrvice, bombažne kroglice), ki z minimalnimi premiki in vztrajnimi rotacijami proizvajajo presunljive ritme. Rotacijske motorje najpogosteje vgradi v manjše kartonske škatle, ki postanejo gradbeni element, s katerim pokrije stene galerije, ali pa na sredini prostora postavi kompozitni kartonski objekt, ki izolira zvok zgolj v notranjosti instalacije. Izkušnja je presunljiva, kajti z repeticijo tehničnih komponent Zimoun ne proizvede, kot bi to morda pričakovali, mehaničnega ali pa industrijskega zvoka, temveč topot in šelestenje, ki sta silno podobna zvoku naravnih pojavov – na primer bučanju reke, vetra ali zvoku dežnih kapljic. Oster red arhitekturno-zvočnih instalacij povzroči popoln kaos; napetost med protislovjem čiste, nevsiljive forme in vseprisotne zvočnosti tako obiskovalce potopi v nenavadno čustveno stanje. Umetnika zanima, kot pravi sam, predvsem osebna izkušnja, zato uporablja celotni prostor za usmerjanje oziroma koreografijo obiskovalcev: postavlja torej enostavne sisteme, ki pa omogočajo kompleksne vedenjske vzorce, zvoke, gibanje in ritme.
Zimoun se poleg samostojne umetniške prakse ukvarja tudi z založniško dejavnostjo. Je soustanovitelj založbe Leerraum, ki povezuje zlasti umetnike s področja zvočnih skulptur in arhitekture. Ti umetniki, podobno kot Zimoun, raziskujejo redukcijo kot estetsko odločitev pri komponiranju glasbe oziroma konstrukciji zvočnih skulptur ter povezujejo zvočno umetnost in instalacije, ki pogosto temeljijo na kinetičnih elementih. Na svojevrsten način se tako Zimounove mehanske skulpture dobro prilegajo sodobnemu času, ki ga zaznamuje digitalna kultura; vsak gradnik v instalaciji je namreč kot nekakšen tridimenzionalni piksel, ki z zvokom in videzom lomi gladko arhitekturno ploskev.
