Žarometi pozornosti so bili tokrat torej namenjeni Mladenu Dolarju, mislecu, ki poleg Slavoja Žižka in Alenke Zupančič Žerdin sodi med najbolj uveljavljena imena slovenske teorije v svetu, sicer pa angažiranemu filozofu jasnih ter natančnih misli in umerjene izgovorjave. Tej oznaki Dolar najbrž ne bi ugovarjal, kot se ne bi zmrdoval nad pozornostjo, ki je je bila ljubljanska psihoanalitska šola skupaj s prvoborcem Slavojem Žižkom v mednarodnih akademskih in medijskih vodah deležna od prelomne Žižkove angleške izdaje The Sublime Object of Ideology. Od takrat je – reci in piši – minilo že 23 let; izhajale so nove in nove Žižkove knjige, se brale, prevajale, o njih se je razpravljalo vsepovsod in zvezda je bila rojena.
Primeren čas za vpogled v zaledje slovenske psihoanalize torej. Potem ko je filozof Peter Klepec pred dvema letoma uredil Žižkovo čitanko, namenjeno slovenskim bralcem, se je zdelo edino prav, da takšno knjigo, tokrat še zajetnejšega, učbeniškega formata z znanstvenim aparatom in napotki za nadaljnje branje, zapakirano med rdeče-črno obarvane platnice s podobo nikoli zgrajenega Spomenika tretji internacionali ruskega avantgardista Vladimirja Tatlina, dobi še Mladen Dolar (1951). Da ne bo pomote: Dolar ni »dobil« uvoda v svoje delo ali prvega zvezka zbranih del, ki bo postalo predpisano čtivo za generacije nevedne mladine, temveč nekakšen prvi žebelj v krsto, ki mu ga je velikodušno zabila založba, kot se je pošalil Dolar. In zraven priložila navodila za uporabo. Avtor hvaležno odgovarja: »Če je bil Jacques Lacan v starosti 60 let obravnavan kot 'zgodnji Lacan', je bil William Shakespeare v mojih letih že deset let mrtev.« Izbor zajema iz njegovih besedil, ki jih je napisal v zadnjih treh desetletjih, naslov pa si knjiga sposoja iz Stendhalovega romana Rdeče in črno.
Žargon je senca filozofije
Če ima filozofija trdne koncepte, ima učinke tudi navzven; toda s popularizacijo lahko zaide na spolzek teren žargona, ko koncepti postajajo gesla, ki jih lahko odpišemo kot navadne provokacije. Ko se koncepti začnejo uporabljati poljubno, naplavijo elitističen predsodek o njihovih avtorjih. Ti naj bi prepogosto posegali v vsakdanje teme, nevredne vzvišene filozofske kontemplacije. Po Dolarjevo je posel in poslanstvo filozofije, da se bori proti učinkom svoje priljubljenosti, da vzpostavi jasno razliko med konceptom in žargonom, »senco filozofije«.
Obenem velja, da le tisto mišljenje, ki je globoko potopljeno v svoj čas, lahko proizvede učinke onkraj svojega časa. Ko apliciramo teoretske koncepte – za psihoanalizo je recimo ključen izmuzljivi objekt želje, ki jo vedno znova poganja –, jih izvozimo v druge domene človekovega mišljenja in delovanja, s tem pa ti spreminjajo svojo notranjo konsistenco. Koncepti niso nedotakljive gmote: njihova uporaba zmore povratne učinke razširitve misli.
Varčevanje ni vedno poceni
Dolar se je v nadaljevanju pogovora posvetil pojmu skoposti, ki mu je pred leti že posvetil knjigo pri matični založbi Analecta. Včasih je skopost veljala za smrtni greh; je kopičenje zaklada, ki ni nikoli dovolj velik. Toda če je bila skopost včasih stvar posameznika, jo je kapitalizmu uspelo socializirati kot družbeno vez. Potrošniška družba, meni Dolar, je formula popolne skoposti. V kapitalizmu so vsa druga življenjska stremljenja prav zaradi nujnosti kopičenja na stranskem tiru. Ker potreba ni nikoli zadovoljena, potrošnik želi vedno novo in več.
Toda kako je s trenutno zelo aktualnim varčevanjem? »Da je varčevanje pot iz krize, je fatalna logika,« je prepričan Dolar. V resnici gre, tudi z varčevanjem v polju izobraževanja, znanosti in kulture, za neznosno razmetavanje v družbi dolgo akumuliranega kulturnega kapitala, »ki je mnogoznačen in ima velik kritičen potencial«. Posledica razmetavanja s kulturnim kapitalom in človeškimi viri je čedalje večji gnev ne le na obrobju EU, temveč tudi v državah, kot je Nizozemska. To Dolar redno obiskuje, saj je tam gostujoči profesor in raziskovalec.
Kriza kot žalovanje
Ob Dolarjevi čitanki Cankarjeva založba na police pošilja tudi novo Žižkovo knjigo Življenje v času konca. V njej Žižek tematizira konec globalnega kapitalizma, ki ga zaznamujejo ekološka in gospodarska kriza, biogenetska revolucija in izbruh družbenih delitev. Okvir knjige tvori teorija švicarske psihiatrinje Elisabeth Kübler-Ross, ki je razdelala pet stopenj žalovanja, s katerimi lahko zapopademo odzive ekonomskih elit od razmaha krize leta 2008. Prva faza je bila zanikanje (»ne gre za krizo, hitro bo minilo«), potem je prišla jeza (ta se lahko izrazi v različnih, tudi populističnih gibanjih), sledijo barantanje (dejstva je mogoče odložiti, možen je hiter izhod iz krize), depresija in navsezadnje sprejetje (soočenje in spopad z neizogibnim).
Torej, kje smo in kam sploh gremo? Dolar ponavlja: evropska politična levica se še ni spoprijela s krizo in tava v megli, v štirih letih še ni ponudila alternativnega načrta »izhoda iz krize«. Prej ali slej se bo prisiljena soočiti z vprašanjem, kakšna je pravična družba, torej z vprašanjem s samih začetkov filozofije.
