Torej, izgovori so res bedni. Zdaj vi mislite, da podpiram članstvo Turčije v veliki družini bratskih evropskih narodov, ki se bodo te dni začeli mlatiti zaradi proračuna. Nak. Sem proti, ampak za to imam zelo tehten drug razlog. V turškem parlamentu sedi parlamentarka Lejla Zana in noče jesti. Na svojem delovnem mestu, namesto da bi se resno ukvarjala z zakonodajnimi zadevami, za kar parlament sploh je, solidarnostno gladovno stavka s Kurdi v turškem zaporu, ki prav tako zavračajo hrano. Iz političnih razlogov bojda, saj ne zahtevajo zamenjave zaporniškega kuharja, ampak več pravic za Kurde v Turčiji. Sram jih bodi! Do tu je vse lepo in prav. Gre za turško interno zadevo, in če gospa Lejla, pridružilo pa se ji je še nekaj parlamentarcev, politično hujša v Mali Aziji, se v to ne bi drznil drezati. Toda cel hudič bo v trenutku, ko Turčija postane članica EU in s seboj v en kultiviran demokratični prostor prinese nam tujerodne oblike političnega obnašanja. Saj veste, slabi zgledi vlečejo.

Če članice EU v nekem trenutku slabosti vendarle sprejmejo Turčijo medse, bomo v evropski parlament dobili tudi turške poslance. Ker volk dlako menja, nravi pa ne, se nam obeta, da se bodo Turki tudi v hramu evropske demokracije, ko jim kaj ne bo pogodu, lakotili. Drugi bodo takoj zavohali politično tržno nišo in kmalu bomo imeli na eni strani dvorane evropske lakotnike, ki bodo zavračali hrano, vse dokler EU ne obsodi Izraela zaradi bombardiranja Gaze. Na drugi strani se bodo lačni kujali britanski poslanci, ker evropska komisija načrtuje odpravo britanskega rabata, ki je takšna otoška svetinja, kot sta kraljica in jorkširski puding. Poslanci zelenih bodo po stari navadi vsak dan našli vsaj 300 razlogov, da zavrnejo hrano. Lačni bodo denimo, vse dokler EU ne sprejme zakona, po katerem bodo avtomobili vozili izključno na deževnico. A ker pri nas v Sloveniji hudo kihamo že, če je parlament v Bruslju rahlo prehlajen, nas po turškem vzoru čaka naslednje. V dvorani na Šubičevi bodo na eni strani v klopeh ležali pripeti na infuzijo poslanci Pozitivne Slovenije, ki bodo vztrajali pri gladovni stavki, dokler notranji minister Gorenak ne prizna, da so njegovi policaji v izginule liste s podpisi za referendum zavili burek in šli domov.

Na drugi strani dvorane bo že ves bled in tresoč se gladovno protestiral poslanec Jože Tanko. Sedem dni starega in rahlo plesnivega sendviča se ne bo dotaknil, vse dokler poslanci Pozitivne Slovenije ne prenehajo blatiti poštenega ministra Gorenaka in zahtevati njegovega odstopa. Poslanke v slovenskem parlamentu bodo lačne padale v nezavest, ko bo iz parlamentarne kuhinje zadišalo po golažu. A jedle ne bodo, dokler predsedniški kandidat Pahor ne preneha s seksizmom in omenjanjem zgolj stricev iz ozadja. Naj pove, če si upa, tudi, kdo so – tete iz ozadja. Če se bodo poslanci posluževali stradanja kot oblike političnega boja, zakaj se ne bi tudi volilci. Mariborčani ne bodo jedli, dokler župan Kangler ne poje vseh merilnikov hitrosti, in Ljubljančani bodo lačni, vse dokler Janković ne prizna, da je vodja trenirkarjev. To pa, oprostite, ni demokracija, za katero smo se borili! Zato, Turki, roke vstran od EU!