Vuzenica.Jasna Lampreht in njen partner sta lani najela posojilo, v Sejmarski ulici v Vuzenici kupila petdeset let staro hišo in jo temeljito obnovila. Pred mesecem sta zbrala še toliko denarja, da sta kupila novo peč in dve toni palet. Ko sta pregledovala račune in sestavljala družinski proračun, sta zaskrbljeno ugotavljala, da bosta morala odslej skrbno obrniti vsak evro, da bosta lahko z denarjem, ki jima bo ostal po plačilu vseh obveznosti, povezala začetek in konec meseca. Jasna je učiteljica matematike, Boštjan pa kuhar, zato ne zaslužita ravno slabo, vendar še zdaleč ne toliko, da bi si ob vseh posojilih lahko privoščila še kakšno novo stvar. Vse bi se jima lepo izteklo, če petega novembra Drava ne bi prestopila bregov, jima poplavila doma in povzročila velike škode.

»Pravijo mi, da sem 'železna' ženska. Celo moja mama se čudi, da sem ostala močna in optimistična,« nam je pripovedovala 34-letna Jasna. Tolaži se, da so vsi drugi živi in zdravi in da je to več vredno kot vse bogastvo tega sveta. »Pogumna moram biti zaradi sina Tevža. Star je pet let in nikoli ne bom dovolila, da bi jokal zaradi mene. Otrok čuti, kadar je staršem hudo in potem v svoji mali glavici razmišlja samo o slabih stvareh. Že tako je bil preveč prizadet, ko je dva dni po poplavah videl, da mu je voda odnesla in uničila vsa igrala, ki jih je imel pred hišo.«

Lamprehtova še zdaj ne moreta verjeti, da je bila voda na zadnji strani hiše, ki je obrnjena proti reki, visoka več kot dva metra. Na srečo so bivalni prostori nekoliko dvignjeni od tal, tako da so imeli v kuhinji, na hodniku, v dnevni in delovni sobi poplavljen v glavnem samo parket. Katastrofalno stanje pa je bilo v kleti, ki je bila do stropa zalita z vodo in muljem. Pobesnela Drava je iztrgala vrata, prevrnila toplotno črpalko za vodo, pokvarila gorilnik na peči in odnesla vso ozimnico in palete. Zalila je tudi manjši objekt, v katerem so imeli shranjene najrazličnejše stvari. »Tam sem imela med drugim Tevžev voziček, otroški avtosedež, prenosno posteljo, letno kuhinjo, zamrzovalno skrinjo in še bi lahko naštevala. Če bi dan prej vedela, kaj se bo zgodilo, bi vse spravila na varno in podarila drugim. Lepo bi bilo, če bi lahko pomagala, toda zdaj je prepozno. Veste, pri nas je bilo hudo, pri nekaterih drugih pa še veliko huje. Soseda Pavlika, ki je že precej v letih in živi sama, je ostala brez vsega.«

Ko se je voda umaknila v strugo, je za sabo pustila pravo razdejanje in na kupe mulja. Jasna se je razjokala, ko je stopila v hišo, potem pa je odločno zavihala rokave in se lotila čiščenja. »Preselili smo se k mami, ker tukaj ne moremo živeti. Najprej je treba vse posušiti, potem pa položiti nov parket. Zelo sem bila presenečena, ker so se čistilne akcije udeležile tudi moje nekdanje učenke. Prišle so k meni in mi rekle: Odločile smo se, da danes ne bomo šle v šolo, ker vam želimo pomagati. Ne morem vam opisati, kako so me ganile. Če sem se prej jokala zaradi žalosti, so se mi zaradi deklet, ki so s sabo pripeljale celo svoje fante, orosile oči iz hvaležnosti.«