Prvopodpisana pod pozivom mag. Vida Ogorelec z Umanotere je prepričana, da bi na vseh sedmih področjih lahko do leta 2020 odprli ne tisoč, temveč več deset tisoč novih delovnih mest. Ker je država, sploh v času krize, pogosto gluha za okolje kot vir razvojnega preboja, so partnerji, združeni v Tretji člen, našli način, kako zamisel uresničiti od spodaj navzgor. Da se Sloveniji zaradi tega nasmiha še odpora Avstrije, ki je navdušena nad naravo, rekami in produkti, ki jih rojeva naša gruda, pa je samo še dodatna kljukica, da je zamišljena pot prava.
Zakaj se zdi, da v času gospodarske krize usmeritev v skrb za okolje in trajnostni razvoj nista prioriteta? Zakaj je vse povezano z okoljem v času krize potisnjeno na stranski tir?Glavni vzrok takšnega odnosa je v dejstvu, da vladajoča politika v Sloveniji skrb za okolje še vedno razume kot strošek, kar je glede na mednarodne trende in spoznanja zelo preživeto mišljenje. V času krize namreč lahko zeleni ukrepi lahko prispevajo h gospodarskemu zagonu, povečujejo konkurenčnosti gospodarstva in prinašajo nova delovna mesta. Hkrati pa lahko z ukrepi učinkovite rabe energije javni sektor tudi zmanjšuje stroške. Na primer energetska prenova zgradb je v tem smislu lahko zelo zanimiv program. Dodatna priložnost za zmanjševanje proračunske porabe je tudi ukinjanje okolju škodljivih subvencij.
Glede na to, da vlada prav zdaj pospešeno pripravlja novo strategijo razvoja, je to trenutek, ko država svojo vizijo razvoja usmeri na način, ki bo čim bolj izkoriščal naše naravne vire in potenciale, in hkrati izkoristil velike globalne priložnosti. Namreč svet se sooča z čedalje ostrejšo tekmo za hrano, energente in naravne vire, pa tudi z vedno bolj očitnimi in pospešenimi podnebnimi spremembami. Vse to vpliva tudi na Slovenijo. Gre za nevarnosti, hkrati pa gre tudi za velike priložnosti.
Zavzemate se za zeleni razvojni preboj, s katerim bi, kot se v oddaji Studio City ocenili, prišli do 60 tisoč novih delovnih mest do leta 2020. Iz česa bi bila financirana ta nova delovna mesta? Bi jih financirala država ali bi se financirala sama? Na katerem izmed sedmih področjih, ki jih navajate, bi se po vašem mnenju lahko odprlo največ delovnih mest?Ta podatek o novih delovnih mestih, ki bi izšla iz sedmih programov zelenega razvojnega preboja, povzemamo po dr. Dušanu Plutu in gre celo za konzervativno oceno. Ta delovna mesta izhajajo predvsem iz gospodarskih priložnosti in se bodo v prihodnosti vsekakor financirala sama – nekatera so izrazito izvozno usmerjena, predvsem predelava lesa in zeleni turizem. Druga z domačo proizvodnjo nadomeščajo hrano in energijo, ki jo sedaj uvozimo. Tretje področje pa so naložbe, ki na dolgi rok prinašajo prihranke in so zato zanimive tudi za zasebne investitorje. V smislu števila novih delovnih mest je najbolj obetaven program predelave lesa, kjer je ocenjeno število vsaj 10.000 do leta 2020, s potencialom 20.000 – 30.000 do leta 2030. Dragoceno je tudi to, da bodo ta mesta regionalno lepo uravnotežena. Programi pa prinašajo še vrsto drugih prednosti in pozitivnih učinkov.
V podporo in zagon sedmih programov zelenega razvojnega preboja pa bi vsekakor lahko usmerili tudi velik delež sredstev iz skladov EU v novem proračunskem obdobju 2014-2020, kjer Slovenija pričakuje kar nekaj milijard evrov. Podlaga za programe za evropske strukturne sklade bo prav Strategija razvoja Slovenije, kar pomeni, da gre za res pomemben dokument, ki bo imel realne posledice.
Evropski skladi bodo v prihodnjih letih - v času krize in proračunskega varčevanja naša edina sveža razvojna sredstva, ki jih država mora vložiti v odpiranje trajnostnih oz. zelenih delovnih mest. Ta denar je potrebno porabiti premišljeno, saj je to semenski krompir, ki mora zagotoviti blagostanje sedanji in prihodnjim generacijam. Razvojnega denarja ne smemo porabiti za polnjenje proračunske luknje ter izvedbo projektov, ki služijo parcialnim interesom vplivnih lobijev. Glede na razmere, v katerih deluje država, pa smo ocenili, da obstaja resna nevarnost, da se zgodi prav to. In to je eden glavnih razlogov za pobudo vladi in za povabilo čim širšemu krogu podpornikov.
O težavah v domači lesni industriji se govori že nekaj let. V številnih novinarskih prispevkih so bile celo izpostavljene nepravilnosti, ki se odvijajo na omenjenem področju. Obljubo o spremembah je javno predstavil tudi sam minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič, pa se kljub temu skoraj nič ne premakne. Morda veste zakaj?Res je. Dolga leta je trajalo, da je država sprejela letos poleti sprejela Akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020. To je bil prvi konkreten znak, da vlada prepoznava pomembnost lesa kot naše najpomembnejše, pravzaprav edine in zato strateško pomembne surovine, ki pa je - na našo srečo - tudi trajnostna surovina in ne obremenjuje okolja.
Program zelenega razvojnega preboja, tudi vzpostavitev vrednostne verige lesa, ni tek na kratke proge. Zato je tudi nujno, da je uvrščen med strateške usmeritve države, kar mu zagotovi dolgoročno, tudi finančno podporo države, neodvisno od politične sestave vlad, ki se bodo izmenjevale na oblasti v prihodnjih letih. Hkrati pa tudi menim, da vlada ne bi smela toliko pozornosti usmerjati v preoblikovanje institucij in varčevalne ukrepe, ki krizo morda celo lahko zaostrijo. Izrazito več pozornosti bi morali biti deležni spodbudni in obetavni razvojni programi, ki nas bodo popeljali iz krize.
Podpisanih pod strategijo za zeleni razvojni preboj je že kar nekaj. Imate občutek, da vam bo vlada prisluhnila in pomagala razviti natančnejši načrt zelenega razvoja?Poziv za zeleni razvojni preboj ima res množično, pa tudi navdušeno podporo organizacij, podjetij in občin ter več tisoč posameznikov. Podpora in zanimanje naraščata z vsakim dnem. Že sedaj smo se združili v jasen in močan glas, ki ga vlada res ne bo mogla preslišati.
Programi zelenega razvojnega preboja so pravzaprav prva in za zdaj še edina pozitivna vizija razvoja Slovenije. Nimajo ideološkega niti političnega predznaka. Izrazito nas povezujejo in imajo velik mobilizacijski potencial. Verjamemo v uspeh pobude in odzivi v zadnjem mesecu dni ta naš optimizem samo potrjujejo.
Koliko bi po vašem mnenju morala v projekte, ki ste jih navedli, vložiti država, da bi se celotno kolesje trajnostnega razvoja zagnalo?Naj še enkrat poudarim, da programi zelenega razvojnega preboja niso primarno okoljski, ampak so v svojem bistvu gospodarsko razvojni programi. Ocenjujem, da je finančna konstrukcija zelenega razvojnega preboja izrazito ugodnejša od velikih infrastrukturnih investicij, saj bo vrsta programov privabila naložbe zasebnih vlagateljev. Kot rečeno, bodo ti programi tudi zanimivi za strukturne sklade, saj v veliki meri podpirajo tudi že sprejete strateške cilje, ki so zapisani v dokumentu Evropa 2020 na treh področjih: pametna, trajnostna in vključujoča rast. Dodatno ugodnost predstavljajo tudi sinergije z obstoječimi pobudami in projekti v lokalnih okoljih, tudi na socialnem področju.
Kam po vašem mnenju vodi sedanja pot, če ta in prihodnje vlade ne bodo na področjih, ki jih navajate v pozivu, naredile koraka naprej?Zanimivo je, da kaže pobuda že zdaj pozitivne učinke, ki so nas kar presenetili. Postaja jasno, da je poziv, ki je sicer naslovljen na vlado, postal katalizator pozitivne energije z zeleno vizijo, ki je prisotna marsikje: v občinah, regijah, nevladnih organizacij in podjetjih. Podpora pobudi je priložnost, da se vse te pobude in nosilci povežemo. V primeru, da vlada res ne bi upoštevala predlagane usmeritve, imamo možnost neposrednega stika z Evropsko komisijo – namreč zeleni razvojni preboj je skladen s trajnostnimi cilji Evropske unije. Poleg tega pa direktiva za strukturne sklade EU določa, da morajo države v procesu po načelu partnerstva vključiti in upoštevati tudi občine, regije, nevladne organizacije in socialne partnerje.
