V Sloveniji je okužba z virusom HIV diagnosticirana pri približno 400 posameznikih, večinoma so to moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Kljub temu se v tej skupnosti ne ve, kdo so posamezniki, okuženi s HIV, prav tako se o okužbi s HIV v tej skupnosti ne pogovarjajo.

Tabu okužbe s HIV je v gejevski skupnosti celo večji kot v širši javnosti, ugotavlja Miha Lobnik, aktivist v društvu Legebitra. »Odnos do HIV-pozitivnih je grozljivo obtožujoč, postanejo vidni krivci in grožnja, neprestano se sprašujemo, kdo je okužen in kdo ne. Če bi se nekdo izpostavil kot okužen, bi izgubil možnost kakršnega koli partnerja.« Zato ni čudno, da okuženi to skrivajo kot svojo največjo skrivnost in se o tem ne izrekajo.

Veliko trpljenje okuženih

To je velik problem gejevske skupnosti, s katerim se ne zna soočiti: stigma okuženih z virusom HIV je ogromna, zato je zanikanje na strani neokuženih še večje, komunikacije o tem pa v tej skupnosti praktično ni. Kjer ni komunikacije, je izolacija, kjer je izolacija, je trpljenje individualno, razmišlja Lobnik.

Če se izve, da je nekdo okužen, se mu pripiše še veliko drugih lastnosti, nadaljuje Simon Maljevac, tudi iz društva Legebitra. Zelo malo se v skupnosti pogovarjajo o življenju z aidsom, saj menijo, da je to osebna težava, ki ni del skupnosti. »Okužba pomeni konec vsega; pričakuje se, da bodo pozitivne poslali v skupino za samopomoč in se bodo o vsem že tam pogovarjali,« je povedal. V Ljubljani namreč že vrsto let deluje skupina za samopomoč, kjer se srečujejo posamezniki, ki so okuženi s HIV oziroma so zboleli za aidsom.

V preteklosti so se izpostavili trije ljudje, okuženi z virusom HIV, a se je izkazalo, da na gejevski sceni niso bili tako zelo izobčeni, je povedal Brane Mozetič, ki vodi skupino. Vendar je stanje danes drugačno, saj so se tisti, ki so se okužili nekoč, morda res okužili iz nevednosti, danes pa se vsak okuži po lastni krivdi in jih je morda sram, razmišlja Mozetič.

»O okužbi morda povejo kakšni prijateljici, najbolj pa jih je strah, da bi o tem izvedel kdo od gejev in to povedal dalje. Bojijo se izobčenja in tega, da bi imeli manj partnerjev,« govori o izkušnjah iz skupine. Pa bi se to res zgodilo? Mozetič meni, da to izobčenje ne bi bilo popolno, saj okužba s HIV več ni smrtna bolezen. Tudi okuženi dobijo partnerje, tudi take, ki niso okuženi, in niso več osebe, ki bi se jih vsak bal, ugotavlja. »Paranoja pa je res velika, še posebej se bojijo, da bi jih srečal kdo, ko gredo na infekcijsko kliniko,« ponazori. Zato v skupini upoštevajo zelo stroge varovalne ukrepe, da ne bi prišel kdo, ki vanjo ne sodi.

Tudi dr. Janez Tomažič s Klinike za infekcijska in vročinska stanja UKC Ljubljana, kjer zdravijo obolele za HIV in aidsom, ugotavlja, da kar 90 odstotkov težav teh bolnikov predstavlja stigma. Zato jim svetuje, naj dobro premislijo, komu bodo kaj povedali. Meni, da bo stigma pri okužbi s HIV obstajala toliko časa, dokler bolezen ne bo ozdravljiva, podobno kot je bilo v preteklosti pri raku.

Miha Lobnik pozna samo enega geja, okuženega s HIV; ta je o tem povedal še štirim drugim. Dva sta se od njega oddaljila, eden je čutil potrebo, da pove naprej, eden se še naprej dela, kot da ni nič, Lobnik pa je bil do njega zelo podporen, a je čutil veliko potrebo, da je v družbi veliko govoril o problematiki okužb s HIV. Taka drža ni enostavna: »Biti moraš lojalen njegovi tišini, po drugi strani pa poslušaš negativne odzive okolice.« Meni sicer, da napredka ne bo, dokler se okuženi s HIV ne bodo izpostavili v večji meri.

Lobnik v takem zanikajočem odzivanju gejevske skupnosti vidi odsev vrednot širše družbe: »Naša družba vrednoti nevidne odnose: ne sankcionira nelegalnih srečevališč moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, po drugi strani pa zakonsko ne uredi istospolnih skupnosti.«

Manj moraliziranja

S problematiko okužbe s HIV je tesno povezana problematika uporabe kondoma, a samozaščitno vedenje pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, upada, saj so začeli rabo kondoma ponovno opuščati. Zakaj se to dogaja?

HIV se prenaša s seksualnimi odnosi, na seksualne odnose vplivati pa je težko, razmišlja Brane Mozetič. V gejevski skupnosti ni več smrtnega strahu in so ljudje postali manj skrbni, bolj lahkomiselni.

Mitja Blažič iz društva Legebitra se sprašuje, ali ni pritisk heteronormativnosti tisto, kar ne deluje. Okolica poskuša spremeniti vedenje moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, po vzoru heteroseksualcev, predvsem da bi imeli malo spolnih partnerjev. To je po njegovem mnenju enako, kot če bi voznike učili, da bo manj prometnih nesreč, če bodo imeli avto v garaži. »Geji ne bodo imeli nikoli manj spolnih partnerjev, saj morda spolnost dojemajo drugače kot heteroseksualci. Morda bi morali pristopati manj moralistično in upoštevati preventivna načela, ki delujejo: ne avto v garaži, ampak voznike naučiti voziti,« meni.

Razlog, zakaj moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, kljub promociji varne spolnosti ne uporabljajo kondomov, so tudi težave, ki jih imajo ob tem. Vedo, da bi kondom morali uporabljati, a ga ne, ker jih ima četrtina pri uporabi težave z erekcijo, 40 odstotkov pa jih navaja, da je užitek pri tem bistveno manjši, je ponazoril Lobnik odgovore, ki jih geji navajajo ob testiranju na spolno prenosljive okužbe, ki ga izvajajo v gejevskih klubih. Zato bi bilo treba kondome promovirati kot popestritev in ne oviro v spolnosti.

Brane Mozetič povezuje tvegano vedenje s slabo samopodobo gejev. Geji, ki hodijo na sceno, v večini kadijo in pijejo, med njimi je pogosta tudi uporaba rekreativnih drog, kar so vse različne oblike samodestruktivnega vedenja. Zato, poudarja, je treba delati za sprejemanje homoseksualnosti v družbi in aktivno graditi boljšo samopodobo gejev.