Informacijska služba društva Al-Anon deluje v Ljubljani na naslovu Lepi pot 6. Tu smo se srečali s tremi gospemi, ki jim je sodelovanje v skupini za samopomoč korenito spremenilo življenje.

Gospa Jožica izhaja iz družine, v kateri je vladal alkohol, in v svojem zakonu alkoholizma ni prepoznala, ker ni bil tako strašen kot v izvorni družini. Kako je z možem, je prej prepoznala okolica, saj je bila kot tipična žena alkoholika zaposlena čez glavo, da je lahko poskrbela za vse, dokler se ni sama zdravstveno sesula. Velikokrat je padla v nezavest, pa tega zdravniki niso znali razložiti, mučila jo je tudi depresija. V program Al-Anon jo je povabila znanka: »Če bi mi rekla, da je to program urejanja odnosov v alkoholni družini, ne bi prišla, pritegnilo pa me je, ker je rekla, da govorijo o odnosih v družini.« Šele na prvem srečanju skupine je spoznala, da je mož alkoholik.

V program je začela hoditi pred 22 leti, od takrat pa, pravi, na srečanjih ni manjkala niti en teden. Z napredovanjem programa se ji je uredilo tudi zdravstveno stanje. Med uporabniki se splete tovarištvo, pomagajo si v duhovnem smislu. Al-Anon je začutila kot svojo družino: nekoč se je počutila sama na svetu, kot koklja je bdela nad svojimi mladiči. Moža večino časa ni bilo doma, med njima ni bilo niti tehnične komunikacije, kaj šele čustvene. Mož je bil nezvest in se je ločil. Z nezvestobo ji je pravzaprav olajšal razhod. »Vse bi mu oprostila, samo brez alkohola, tega je bilo preveč v mojem življenju. On pa tega ni bil sposoben in še vedno pije. Hvaležna sem, da sem lahko naredila ta korak in iz tega izstopila.«

Mož gospe Nade izhaja z območja, kjer je alkohol dnevno prisoten, v njeni družini pa alkohola ni bilo in o tem ni nič vedela. Že od začetka je opazila, da rad posega po alkoholu, ona pa je bila »tisti čudni človek, ki mu tega ni dovoljevala«. Problem je nastal, ko je začel vse več časa ostajati v gostilni in se opijati, ni bil več zanesljiv, ona pa si je želela drugačno življenje. »Jokala sem, prosila, molila... Mož je obljubljal, da lahko pitje pusti, in z mano manipuliral, jaz pa, naivna, sem res verjela, da je lahko pijan od enega kozarca.« Živela je pod neprestanim stresom, v strahu, sram jo je bilo, kaj bodo govorili ljudje. Kaj je vzrok težav, ni zaupala niti staršem, sosedom. Ko je moža hotela pripraviti do tega, da bi se šel zdravit, je rekel, da je on samo pijan, ona pa nora. Mislila je, da otroka nista opazila, kaj se dogaja v družini, danes pa ve, da otroci vse razumejo in čutijo.

Tudi njo je telo opozorilo, da nekaj ni v redu; v nekem trenutku se je sesula in mož jo je odpeljal na urgenco. »Zdravnik ni prepoznal, kaj je vzrok težavam, čeprav je zraven stal pijan človek. A sem tudi sama zatajila: ko me je vprašal, kaj je narobe, sem se izgovorila na službo.« Po tistem je spoznala, da tako življenje ne pelje nikamor. Počakala je na trenutek, ko je bil mož kolikor toliko trezen, in povedala, da z njim ne more več živeti. Čez nekaj dni je privolil, da se začne zdraviti zaradi alkoholizma.

»Ko sem prišla v skupino, je bil to zame najhujši trenutek v življenju. Mislila sem, da bom prišla med klošarje, pijance.« Seveda ni bilo tako. Na začetku ni bila sposobna dojemati, kaj so ji govorili, a so jo spodbujali, naj vztraja. »Bila sem presenečena, da lahko neki tujci razumejo, kakšne težave imaš.« Svetovali so ji tudi, naj počaka z ločitvijo. Po letu dni se je življenje toliko uredilo, da za ločitev ni bilo potrebe. »V družini je danes treznost, odnosi so se uredili in srečna sem, da lahko svoje izkušnje delim dalje.«

Iz roda v rod

Gospa Julija se je z alkoholizmom srečala v svoji izvorni družini, saj je bil oče alkoholik, a je bil tako redko doma, da ga je samo enkrat videla pijanega. Prav tako se to v družini ni omenjalo in bila je prepričana, da izhaja iz normalne družine. Poškodbe, ki jih je dobila zaradi različnih zlorab v izvorni družini, je prenesla v svojo družino in si našla partnerja, ki je bil sin alkoholika. »Poročili sta se moja in njegova poškodba, mene in njega kot normalnih ljudi ni bilo zraven,« pove. Kot njena mama je bila tudi sama zasvojena z odnosi in je reševala svojega moža strašnega otroštva, zaradi tega pa je svoja otroka čustveno odrivala in poškodovala tudi njiju. Sin je postal narkoman, hči, ki je bila vedno nevidna, pa išče adrenalin v nenehni drami in prepirih s svojim partnerjem. Sin se je odločil za zdravljenje zasvojenosti in je nanj zelo ponosna.

Pred desetimi leti je doživela dno svojega suhega alkoholizma, kot imenuje posledice življenja v poškodovani družini. Pomoč je iskala pri stroki, a ji niso mogli pomagati. »Šele v Al-Anon sem ugotovila, da sem jaz tista, ki se mora spremeniti, in da ni problem moj partner, ki se še danes ne more ločiti od svojega pekla.« Po dolgotrajnem zdravljenju ve, da je s tem, ko je poskrbela zase, poskrbela za vse. Najprej je odpustila sebi, da ni poskrbela za svoje otroke, potem je lahko odpustila še drugim, ki so jo ranili.

Pomoč obstaja

V skupini za samopomoč je gospa Julija začela poslušati, kaj ljudje pripovedujejo, malo se je našla v tej zgodbi, malo v drugi. Program – vodijo ga udeleženci skupine sami, terapevtov ni – ji je dal širino, brez katere nikoli ne bi mogla narediti preobrazbe. »Skupina postavi ogledalo, da se začneš spreminjati, da si dovoliš ponižnost in sprejmeš pomoč.« V skupini delijo izkušnje, moč in upanje, ponazori gospa Jožica; od predhodnic je začutila, kaj bi bilo zanjo dobro, in je to vzela. Ni nujno, da je vsaka izkušnja za vsakega dobra, pove.

Če ne bi prišla v program Al-Anon, verjetno ne bi iskala nobene druge pomoči, pove gospa Nada. Pritegnila jo je predvsem anonimnost, saj ne vodijo evidenc in se javno ne izpostavljajo. S tem ščitijo družino pa tudi alkoholika. Nada tudi svojcem in prijateljem ni povedala, da jim je pomagal program AA: samo otroka vesta, da hodi mož v skupino anonimnih alkoholikov, ona pa v skupino za svojce alkoholikov.

Na začetku ji je bilo žal, da ni že prej storila česa glede moževega alkoholizma, danes pa ve, da ni mogla. Svojcem alkoholika svetuje, naj pridejo v program čim prej, da spoznajo, kaj alkoholizem je. »Svojci si lahko pomagajo, pa naj mož preneha piti ali ne. Velikokrat se zgodi, da svojci pridejo sami in se jim življenje spremeni ali se začnejo stvari urejati. Prižge se lučka.«

Alkoholizem je bolezen, ki ima velikanske čustvene posledice za družinske člane. Je kot nalezljiva bolezen, saj zbolijo vsi v taki družini. »Nekdo je rekel, da je v taki družini še pes bolan,« ponazori Jožica. Te posledice se prenašajo iz roda v rod. Sklenila je, da ne bo živela tako, kot je izkusila v primarni družini, »a ne znaš drugače, to je tvoja dota«. Žena za možev alkoholizem ni odgovorna, lahko pa se alkoholizem v družini vzdržuje prek partnerja, ker ta dovoljuje tak način življenja. Alkoholik najverjetneje ne bo iskal pomoči za zdravljenje tako dolgo, dokler so njegove potrebe v družini zadovoljenje. Tako se sprememba lahko začne z nealkoholiki. »Dr. Rugelj je nekoč rekel, da je žena kriva, da mož pije. Včasih sem se zaradi take izjave jezila, danes pa jo razumem. Če bi bila o tem ozaveščena, bi prej naredila korak,« pove Jožica, ki je v skupini Al-Anon našla svojo notranjo moč in mir.