In zato me nič ne stane, če ugotovim, da sem bil ob javni pohvali lokalnega politika velikega kova ponosen. Na to, da smo tako pogosto (pre)brani. Vsebina prebranega je mastna kot le kaj in seveda posega v tisto malo manj ljudem prijazno zgodbo, da so svetniki v lanskem »veselem decembru« spravili vase na desetine kilogramov mesnin, ki smo jih tako kot Stanetove pohvale plačali seveda kranjski polnilci mestne blagajne! No ja: stane nas nekaj tudi, ko Stane sedi na seji mestnega sveta in nas hvali. Je treba prišteti še sejnino…

In zato ni nič čudnega, da je svetnik Stane dejansko prikazal, kako upravičeno in smotrno on porabi denar za delo svetnika v svetniški skupini. Bere, izobražuje se in javno celo pove, kaj bere in o čem! Seveda pa precej stane tudi znanje, ki ga svetnik Stane ima. In to znanje izhaja iz dejstva, da je včasih kot tožilec spravljal lumpe na zatožno klop, da jim je država odmerila njihov delež pravice! Zdaj svetnik Stane ni več tožilec, včasih daje vtis odvetnika. Je torej stopil na drugo stran sodne dvorane ali pa ga je le svetniška vloga spremenila, dokončno oblikovala? Pustimo dvomu odprto pot, Stane je veličastno obranil pravilnik, ki so ga časopisni in drugi »tožilci« v podobi sedme sile pošiljali na zatožno klop. Ali bolj preprosto: če je bil pravilnik o tem, da svetniki lahko naročijo, plačajo in pojedo za svoje izobraževanje in delo na desetine kilogramov mesa, sporen za javnost, medije, nadzorni odbor, je Stane dokazal, koliko stane pravi svetnik in še strokovnjak. Pravilnik je namreč nedolžen kot breja ovca, bi rekel ljudski glas. In veliko nas lahko stane, če spreminjamo dobre pravilnike. Zato je ugledni pravnik Stane jasno opozoril na problem, ki se njemu zdi ključen. Čemu zlorabljeni pravilnik pribijati na sramotilni steber? Tisti, ki so zdaj ogorčeni nad mesenimi poželenji predstavnikov lokalne oblasti, bi morali to preprečiti. Ali ljudsko in preprosto: stati bi morali že pred vrati mesarije, ko bi svetnika napadlo poželenje po bifteku, pljučni in hrenovkah. In mesar bi svetniku v žvečenje moral ponuditi pravilnik in ne mesne dobrote, plačane iz občanovega žepa!

Stane, veliko nas vse to stane! Najprej nas stane, da izvolimo prave predstavnike naše oblasti. Potem nas stane, da dobi Stane denar za delo v mestnem svetu. In nas Stane ponovno stane, ko mu namenimo 220 evrov mesečno, da bi se izobraževal. Ker se izobražuje, bere naš časopis (štirikratno branje mesne zgodbe ga navdihne k študiju pravilnika), kjer odkrije rešitev za svinjsko (in govejo, perutninsko) mesno afero. Krivca razgali na seji mestnega sveta – ime mu je Pravilnik.

Koliko nas stane Stane? Neumno vprašanje! Le kaj je tistih nekaj kil mesa in kaj je tistih nekaj evrov mesečno za čvrsto potrditev časa, ko je bil svetnik Stane že politično krepko v sedlu, kot je zdaj. Takrat so nekateri trdili, da imamo odličen sistem in slabo ljudstvo. Rešitev? Zamenjati ljudstvo, jasno. In zdaj? Imamo odličen pravilnik in – ojoj – slabe svetnike? Morda pa nam je to želel povedati svetnik sv. Stane Prav(il)niški?