Nekaterim invalidskim organizacijam stanje ustreza, denimo združenju organizacij v NSIOS (Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije), ki ga je Ajpes kot pravno osebo leta 2010 izbrisal iz svojega registra, predseduje pa mu Boris Šuštaršič, vrsto let na mnogih funkcijah v organih FIHO in tudi državni svetnik. Letos se je kot član sveta FIHO Šuštaršič umaknil, očitno zaradi opozoril komisije za preprečevanje korupcije, računskega sodišča in državnega pravobranilstva pa tudi pristojnega ministrstva. Toda na seje sveta FIHO je še vedno vabljen kot član sveta Loterije Slovenije, kjer opravlja celo funkcijo predsednika nadzornega sveta Loterije Slovenije – in je torej nadzornik vseh nadzornikov.
NSIOS je poznan tudi po referendumskih poskusih, nazadnje konec lanskega leta, ko si je zdajšnji direktor FIHO Štefan Kušar, takrat še glavni tajnik NSIOS, prizadeval za 40.000 podpisov za razpis zakonodajnega referenduma proti spremembam zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije. Toda ne izvedba referenduma ne veto državnega sveta nista zadržala zakonskih korektur. Pokazalo se je, da te korekture niso dovolj, sistemske anomalije še niso odpravljene.
Direktor Kušar je bil z januarjem imenovan za vršilca dolžnosti direktorja FIHO, in to po tistem, ko so bile ugotovljene nepravilnosti pri imenovanju njegove predhodnice Tatjane Brumnič Smrekar, prav tako tesne Šuštaršičeve sodelavke. Ta je nadomestila nepričakovano preminulega Janeza Juga, ki si je prizadeval razčistiti razmerja znotraj FIHO. Če je Šuštaršiču z Brumnovo spodletelo, mu s Kušarjem ni – še vedno so pokrite vse ključne strateške točke znotraj FIHO. Zanimivo je, da je vlada skoraj vse leto omahovala, preden je potrdila Kušarja.
Invalidske organizacije same spišejo seznam potreb za delovanje svojih društev in programov, v FIHO pa sami spišejo finančni načrt, pri čemer organizacije ne želijo pojasnjevati svojih nenehnih vlaganj v nepremičnine. Že vrsto let niti ni jasno število članstva v invalidskih organizacijah, kar je poligon za manipulacijo pri kandidiranju za sredstva.
Strateška igra za denar od iger na srečo je vroča in morda so tudi invalidske organizacije zgolj marionete v igri kapitala, tampon pred večjimi interesi, ki so dovolj javno eksponirani in spretni, da zadržujejo določene pritiske. Šele ko bo država s svojimi vzvodi poskrbela za razvidna pravila igre in nadzor ter odpravila vsakršen dvom pri razdeljevanju denarja ne le v FIHO, temveč v Loteriji Slovenije nasploh, bo mogoče verjeti, da se opravlja humano poslanstvo in da sredstva dejansko pridejo do tistih, ki jih potrebujejo. Kdo bo preverjal in ukrepal, kako so se delila sredstva za nazaj in ali so se res vedno upravičeno, je očitno najprej vprašanje politične volje, potem pa organov nadzora in pregona.
