Čeprav se na ljubljanskem festivalu med vinarje in ljubitelje vina vsako leto pomešajo tudi gostinci, hotelirji, poslovneži, trgovci, lastniki vinotek ter takšni in drugačni vinski strokovnjaki, so si naši sogovorniki malodane enotni, da je rdeča nit festivala druženje in ne sklepanje poslov, kot je to navada v tujini. Vinar Janko Štekar iz Snežatnega v Goriških brdih, ki se bo po nekaj letih vnovič udeležil festivala, pravi, da na tujih sejmih in festivalih obiskovalci pokušajo vina zato, da se odločijo, kaj bodo kupili, medtem ko gre pri nas bolj za veseljačenje, včasih celo napijanje. Tisti iz »stroke« pa se po njegovem mnenju pridejo na festival bolj pokazat kot kaj drugega.
»Res je, da vsakokrat navdušiš kakšnega novega obiskovalca, a to je premalo. Problem je, ker se čas, denarni vložek in vino, ki ga zapraviš na festivalu, ne povrnejo. Problem je tudi, ker za dogodek že v Mariboru skorajda ne vedo. Na festival v italijansko Vicenzo, kjer sem za tri dni plačal manj kot v Ljubljani, pa pridejo tudi obiskovalci iz Furlanije, Piemonta, Toskane in Lombardije. To pomeni, da se potencialna baza kupcev avtomatično razširi na nekaj deset milijonov ljudi,« razlaga Štekar.
Zgledujejo se po Meranu
Po drugi strani direktor Slovenskega festivala vin Rade Stojanovič zatrjuje, da v radiju najmanj 300 kilometrov od Ljubljane ni pomembnejšega vinskega festivala. »O velikosti se da razpravljati, saj se ta lahko meri po različnih dejavnikih, a glede na standarde, ki so postavljeni v vinarski branži, smo zagotovo prvi,« je prepričan Stojanovič.
Dober festival mora imeti dobro zgodbo, dodaja, in zadostno kritično maso vinarjev, tako da lahko vsak obiskovalec v polni meri doživi bodisi butičnega vinarja bodisi veliko vinsko klet. Sam se je od samega začetka zgledoval po vinskem festivalu v italijanskem Meranu (Merano International Wine Festival), ki ga mnogi postavljajo na piedestal evropskega butičnega vinarstva. Po mnenju Stojanoviča je ljubljanski festival v zadnjih letih celo dosegel raven svojega vzornika, le s številom sodelujočih vinarjev se ne more primerjati.
Pa je na ljubljanskem festivalu res zbrana smetana slovenskih vinarjev? »Pridevnik najboljši je zelo spolzek, nekoliko lažje je razpravljati o najbolj priznanih: pavšalno rečeno imamo v Sloveniji 2000 vinarjev, od tega jih je 1000 na tržišču. Če te zreduciramo na 200 imen, ki so prisotna na vseh ravneh ponudbe, jih mi gostimo najmanj polovico,« odgovarja Stojanovič.
Tokrat manj vinarjev kot lani
Letos se bo ljubiteljem vina v Grand Hotelu Union predstavilo 93 vinarjev, kar je približno 20 odstotkov manj kot lani. Manjšemu številu prijav ni botrovala recesija, meni direktor festivala, temveč zbeganost vinarjev, ki v teh čudnih časih ne vedo, kako bi svoje vino promovirali. »Izhodiščna cena za sodelovanje vinarjev na festivalu je 600 evrov, najbolj zvesti pa se s popusti lahko udeležijo že za 200 evrov manj. Cena je že pet let nespremenjena in prepričan sem, da vložek ni prevelik glede na kakovost prireditve. Konec koncev je treba trg venomer vzgajati in negovati.«
Njegovo mnenje v dobršni meri deli vinar Jožef Prus iz Krmačine v Beli krajini, ki je reden gost ljubljanskega festivala. Prusu se zdi namreč pomembno, da se vsako leto pokaže na domači vinski sceni – tako ljubiteljem vin kot poslovnežem in gostincem. »Predstavljam se z novimi vini in hkrati vzdržujem stik z našimi kupci. S prisotnostjo na festivalu si utrjujem blagovno znamko. Res pa je, da je festivalov vse več in na vsakem je treba plačati participacijo,« ugotavlja Prus, medtem ko vinar Boštjan Makovec iz Brij v Vipavski dolini, ki trži vina pod blagovno znamko Mansus, priznava, da v poslovnem smislu od udeležbe na festivalu ne pričakuje veliko: »Slovenski trg imamo pokrit, tako da je bolj bistveno druženje. Čeprav nas kupci v veliki meri že poznajo, z udeležbo na festivalu pokažeš, da si še živ.«
Vinskih mešetarjev ne zanimajo manj znana imena
A nekaterim zgolj druženje v zameno za plačilo ni dovolj. Vinar Aleš Kristančič (Kristalvin) iz Višnjevika v Goriških brdih festivalu priznava, da ni slabo zastavljen, a ker udeležba nekaj stane, pričakuje določen odziv: »Ko sem bil pred leti na festivalu, sem opazil, da tistih, ki v Sloveniji prodajajo vina, ne zanimajo manj znane blagovne znamke. In nisem bil edini, ki je dobil tak občutek. V Sloveniji sta pomembnejša dva distributerja, morda trije, in ti želijo prodajati le znana imena, saj tudi ljudem potem bolj kot kaj drugega prodajajo etiketo.«
Da je odziv bistven pri tem, ko se odločaš, kateri festival boš obiskal, meni še en briški vinar – Jean Michel Morel, ki vina prodaja pod blagovno znamko Kabaj. »Festivalov je vse več. Danes je v Trbižu, jutri na Dunaju, pojutrišnjem v Beogradu. Vseh ne moreš obiskati, zato je potrebna selekcija,« pojasnjuje Morel, ki slovenskih festivalov zadnja leta sploh ne obiskuje več. Pravi, da iz preprostega razloga, ker 97 odstotkov vina proda na tuje. »Vsak strošek, ki si ga privoščiš, moraš narediti s pametjo. V Ameriko ne grem zato, ker mi je tam všeč, ampak zato, da sklenem posel,« poudarja Morel, ki se je ravno vrnil z enomesečnega popotovanja po Vzhodu, kjer je iskal nove priložnosti. Od evropskih sejmov oziroma festivalov je izpostavil Prowein v Düsseldorfu, VinItaly v Veroni in festival v Meranu.
Festivala v tujini sploh ne tržijo
A omenjeni vinski dogodki se poleg velikosti še po nečem bistveno razlikujejo od ljubljanskega vinskega festivala. Tjakaj namreč zahajajo vinski kupci z vsega sveta. »Ljubljanski festival je dobro organiziran in za neuveljavljene vinarje bržkone zanimiv. Zame pa ne, ker ni tujcev. V Sloveniji namreč naša vina poznajo, zato več naredim za promocijo, če se zmenim z oštirjem, ki ob večerji naredi še primerno degustacijo naših vin,« pravi vinar Vasja Čotar z Gorjanskega, ki se kot pridelovalec naravnih vin sicer udeležuje le festivalov s tovrstnim predznakom.
Pomanjkanja »mednarodnosti« se zaveda tudi direktor Slovenskega festivala vin Rado Stojanovič, ki pravi, da za zdaj festivala v tujini sploh ne tržijo, zato se tuji vinarji, ki sodelujejo na festivalu, prijavljajo samoiniciativno. »Res je, da bi lahko več naredili tudi za privabljanje tujih kupcev, a celotno zgodbo peljem kot lasten hobi, zato ne gre vse naenkrat. Res pa je tudi, da če želiš privabiti tujca, moraš imeti urejen trg. Naš pa ni,« opozarja Stojanovič.