Ciglenci.Čeprav se bo poklicni gasilec Vlado Drozg iz Ciglencev prihodnji mesec upokojil in je v dolgih letih videl že veliko življenjskih tragedij, ga prestrašeni in prizadeti otroci še vedno spravijo v jok. »Z leti sem dobil trdo kožo, kar je dobro, saj sicer svojega poklica ne bi mogel opravljati. Toda otroci me še vedno spravijo na kolena,« nam je odkrito dejal nekaj dni po uničujočih poplavah. »Ko vidim tiste velike, preplašene otroške oči in drobne ročice, ki se oklepajo staršev, se mi srce trga. Če bodo ljudje pomagali otrokom in njihovim staršem, ki so po poplavah ostali brez vsega, bodo bogato nagrajeni. Vedno jih bo grela misel, da so storili nekaj resnično dobrega in da so se tudi zaradi njih v otroških očeh znova prižgale iskrice veselja.«

Vlado Drozg je zaposlen v mariborskem javnem zavodu za požarno in zaščitno reševanje, sicer pa je tudi prostovoljni gasilec v domačem kraju. Gašenje požarov, reševanje ponesrečenih v prometnih nesrečah in pomoč med poplavami so postali njegov način življenja. Zdelo se mu je, da ga nič več ne more presenetiti, vendar se je zmotil.

»Petega novembra 2012 ne bom nikoli v življenju pozabil. Nikoli doslej še nisem videl tako uničujočih poplav. Razmere so bile katastrofalne. Ljudje so bili obupani, prestrašeni, najtežje pa je bilo za otroke. Razumeti moramo, da smo starejši že nekako vajeni vseh hudih stvari in jih jemljemo kot sestavni del življenja. Pri otrocih je drugače. Njihov strah je še večji in pogosto ga sploh ne znajo pokazati. Skrivajo ga globoko v sebi, to pa je slabo in lahko pusti posledice za vse življenje,« je prepričan Drozg.

Kako resnične so njegove besede, potrjuje tudi žalostna zgodba družine Lešnik iz vasi Dvorjane, o kateri smo v Dnevniku pisali že prejšnji teden. Ko je voda poplavila njihovo skromno urejeno hišo, je komaj štiri leta stara deklica Patricija deset ur sedela na kavču, ki sta ga starša dvignila in položila na kuhinjsko mizo. »Tam je bila na varnem. Če bi stopila na tla, bi bila mokra, saj je bilo vode iz ure v uro več. Bila je prestrašena. Ni mogla razumeti, kaj se je dogaja in zakaj smo vsi iz sebe. Vedela je samo, da se dogaja nekaj groznega,« nam je pripovedovala njena mati Valerija.

Čez dan je še nekako šlo, zvečer pa se je v deklico naselila silna tesnoba. Hiša se je namreč znašla v temi. Ker se je pokvarila peč, je postalo hladno. Mama jo je zavila v toplo odejo in molila, da bi reševalci čim prej prišli. »Okoli ene ure zjutraj so vendarle stopili v kuhinjo. Čeprav so bili oblečeni v potapljaško obleko, se Patricija ni niti zdrznila. Takrat se mi je zdelo, da je povsem otopela. Prijeli so jo v naročje in jo odnesli v čoln. Niti besede ni spregovorila, samo gledala jih je. Tudi v naslednjih dneh ni nikoli vprašala, kdo so bili tisti strici v čudnih oblekah, čeprav vem, da bo te trenutke pomnila do konca življenja.«

Štiriletnega Tevža iz Vuzenice je njegova mama Jasna Lampreht samo nekaj dni pred poplavami poučila, da lahko ob obilnem deževju reke prestopijo bregove in ljudem povzročijo veliko škode in gorja. Na spletu mu je pokazala nekaj fotografij z drugih koncev sveta in seveda takrat ni niti slutila, da bo fantič poplave zelo kmalu videl na lastne oči. Ko ga je usodnega ponedeljka peljala k sorodnikom na Muto, kjer je bil varen, jo je ves čas prestrašeno spraševal, kaj bo z njihovo hišo. Skozi avtomobilsko okno je gledal naraslo vodo in ni mogel verjeti, da so fotografije s spleta postale resničnost. Dva dni kasneje so ga pripeljali domov. »Bil je ves iz sebe, ko je videl, da mu je voda uničila igrala in odnesla igračke. Potolažili smo ga, da bomo vse popravili in da bo nekoč spet tako, kot je bilo. Ko smo mu rekli, da nam bodo pomagali vojaki, pa se mu je zdelo tako fino, da je v trenutku postal boljše volje.«