Razlogov za zadovoljstvo je več, kakšen razlog pa bi se našel tudi za depresivno občutje. A kar zadeva zadovoljstvo, je bil odziv državljank in državljanov nad pričakovanji. Glede na to, da se je pomemben del demonstrantov udeležil demonstracij, ne da bi jih sindikati posebej organizirali, ugotavljam, da se je ustrahovanost, ki jo s svojimi grožnjami vlada sistematično ustvarja, razblinila. Žugajo nam z Brusljem in prihodom »trojice«. Za pridobitev soglasja sindikalistov smo potrebovali tri tedne. Kolegi iz državne uprave so nam povedali, da se nekateri bojijo hoditi na demonstracije, ker bi jih lahko ujelo oko kamere in bi imeli zaradi tega težave. Ljudje se bojijo, ko želijo demokratično izražati svoja stališča in voljo. Demonstracije so ta urok strahu razprle in ga zdrobile.
Pomembno je tudi, da so kljub resnim varnostnim pripravam policije, ki so očitna posledica strahu in slabe vesti vlade, demonstracije minile povsem mirno, brez konfliktov. Državljani so še enkrat pokazali, da so modrejši od vlade.
Ste se morali s katero od sodelujočih skupin posebej pogovarjati o morebitnem nasilnem izražanju demokratične volje? Policija je namreč pred parlament in vlado poslala oklepljeno stražo.Pred demonstracijami smo s policijo zelo dobro sodelovali...
Kaj so vas spraševali? Kaj jih skrbi?Kot vsako policijo jih skrbi potencialno nasilje. Posamezne skupine bi lahko demonstracije izkoristile za konflikt. Meni je bilo seveda jasno, da takšnega dogajanja, kot je bilo metanje kock v parlament na enih od prejšnjih demonstracij, absolutno ne bo.
Pa je po vašem mnenju želja ljudi, da bi se uprli bolj radikalno kot le z vzklikanjem gesel, razumljiva? V tujini vidimo, da protestniki razbijajo stavbe institucij, ki jih zatirajo. Kamne mečejo tudi v policiste, ki so simbol represije.Mi smo organizatorji mirnih demonstracij. Naši člani, ki smo jih organizirano pripeljali na protest, so dogajanje tako tudi razumeli. Jasno je, da si kakršnega koli izgreda, ki bi ga vlada lahko izkoristila za diskreditacijo demonstracij, ne moremo privoščiti. Že nekaj dni pred demonstracijami je bilo očitno, da si nas vlada želi diskreditirati. Krožile so denimo anonimke, tudi proti meni, češ da sem leta 2008 nasprotoval dvigu plač.
Seveda pa je tolikšno množico ljudi na protestih težko nadzorovati in vnaprej predvideti njihovo obnašanje. Vsakdo lahko namreč pride in počne, kar se je namenil.
Vaš kolega Janez Posedi iz sindikata Pergam je dejal, da je ulični protest premalo radikalen. Sam bi raje organiziral stavko. Možnost generalne stavke ste nato v govoru omenili tudi sami.Stališča kolega Posedija ne razumem povsem dobro. Podprli so demonstracije, obenem so rekli, da so morda prenagljene, ker so pogajanja z vlado še odprta, in hkrati so rekli tudi, da je protest premalo učinkovito sredstvo.
Ne glede na to pa je jasno, da nihče nikoli ni želel povzročati destrukcije. Zato smo si za začetek izbrali skrajno resno obliko demonstracij. Če vlada ne bo slišala zahtev v zvezi s proračunom, v zvezi z delovnimi mesti v javnem sektorju, zahtev po oblikovanju prepričljivega gospodarskega programa, ki bo v kratkem začel prinašati nova delovna mesta, ali zahtev za ohranjanje socialne države, lahko pričakuje zaostrovanje. V mislih imam zlasti stavke in na koncu seveda tudi generalno stavko v javnem sektorju, o kateri sem govoril. Ta bi bila posledica morebitnega odpuščanja javnih uslužbencev.
O zaostrovanju vas sprašujem, ker se ne glede na vaše načrtovanje postopnega sindikalnega boja ljudje že danes sprašujejo, kaj bo na koncu zaleglo. V drugih evropskih državah ljudje mečejo kamne, ker so v to primorani. Imajo občutek, da jim ni preostalo nič drugega.Strinjam se s tem, da so, če gledamo Španijo, Portugalsko, Grčijo, Italijo, naše demonstracije šele začetek nekega konfliktnega obdobja. To bo potrebno in se bo verjetno še zaostrovalo, če bo vlada trmasto, iracionalno vztrajala pri potezah, ki po mnenju velike večine ljudi, sindikatov in tudi strokovnjakov, kakršen je ameriški ekonomist Paul Krugman, ne vodijo iz krize, temveč problem še povečujejo. Na koncu zato pride do spontanih akcij, ki vodijo v kaos. Ko ljudje kot posamezniki vzamejo v roke kamenje in ga zmečejo v vladno poslopje, jih ni več mogoče nadzorovati. Dokler sindikati usmerjamo artikulirano izražanje nasprotovanja vladni politiki, pa takšne bojazni ni.
Kljub temu pa je predsednik vlade že v tej fazi do nasprotnikov skrajno žaljiv in pritlehen. Razumna vlada bi kritikam prisluhnila in se odzvala konstruktivno. Če pa je reakcija vlade povzeta v pisanju predsednika vlade na socialnem omrežju Twitter, je to popolnoma destruktivno in povzroča le škodo.
Predsednik vlade Janez Janša je v soboto na Twitterju napisal, da imate višjo plačo od predsednika države. Tiskovni predstavnik SDS pa je napisal, da so demonstracije potekale v znamenju agresorskih simbolov. Najbrž je imel v mislih peterokrako zvezdo na kateri od zastav.Tudi ena od govornic, igralka in kulturnica Lara Jankovič, se je postavila v bran simbolom protifašističnega boja. Rdeča zvezda je takšen simbol.
Moja plača pa je od plače predsednika države v resnici nižja za dva tisoč evrov. V bruto znesku znaša 3944 evrov, kar pomeni približno 2100 evrov neto. Njena višina je določena v višini plač ravnateljev večjih srednješolskih centrov. Potrdil jo je štiriinpetdesetčlanski glavni odbor SVIZ, letos pa se je že znižala za osem odstotkov, ker so se znižale tudi plače v šolstvu. Poleg tega kot državni svetnik ter kot član nadzornega sveta Modre zavarovalnice prejemam še sejnine. Če vse seštejem, prejmem mesečno 5126 evrov bruto, kar je v resnici še vedno devetsto evrov manj, kot znaša plača predsednika države.
Prej ste dejali, da bi se vlada, če bi bila racionalna, obnašala drugače. Iz kritične teorije kapitalizma, ki jo je v zadnji Mladini predstavil tudi dr. Primož Krašovec, pa izhaja, da kapitalizem za ponovni zagon potrebuje ravno obdobja »barbarizma«.Kapitalizem mora uničiti del premoženja in kapitala, da bi prišel do novega zagona, cena za to pa je padanje kakovosti življenja ljudi. Natančno za to gre tudi v tej krizi in tudi pri ravnanju naše vlade.
Je torej vlada iracionalna ali ima načrt? Kot pogajalec vsak dan sedite za mizo s predstavniki različnih ministrstev. Je iz papirjev in številk, ki jih polagajo pred vas, mogoče razbrati kaj konsistentnega?Ne. Vlada je ideološko zaslepljena, obvladuje jo neoliberalizem. Lep primer tega je zniževanje davka na dobiček podjetij v času krize. To je cena, ki jo vlada plačuje ideologiji, kajti vsi, tudi tisti, ki se z neoliberalizmom strinjajo, vedo, da takšno zniževanje nima pozitivnih učinkov. Prihodnje leto bo zaradi tega zmanjkalo dvesto milijonov evrov, hkrati pa ni ne novih delovnih mest ne novih tujih investicij. To vlada naredi le zato, ker je ujetnik ideologije.
Neusklajenost ministrstev pri uvajanju drugih ukrepov pa je na trenutke že prav smešna. Med seboj si dopisujejo in se obtožujejo, kaj je kdo rekel ali naredil, med seboj so sprti in imajo nasprotna stališča. Ta vlada na določeni ravni izpolnjuje naloge, ki prihajajo z vrha, hkrati pa ljudje, ki delne naloge izvršujejo, ne razumejo, kakšni so cilji, in v vsem skupaj ne vidijo smisla.
Jasno pa je, da vlada deluje po klasičnem vzorcu delovanja konservativnih vlad, ki poskušajo politično in materialno moč ohraniti na račun zniževanja socialne države, kakovosti naših življenj in javnih storitev. Ta cilj je v resnici racionalen in se na enak način uresničuje v vseh evropskih državah. Iracionalno pa je denimo poseganje v izobraževanje, ki je pri nas hujše kot kjerkoli drugje v Evropi. Druge vlade so izobraževanje izvzele iz ukrepov za izhod iz krize, pri nas pa so znižanja največja prav v izobraževanju, znanosti in kulturi. To govori ne le o provincializmu, ampak tudi o izraziti nereflektiranosti vladajoče garniture.
V Dnevniku smo v ponedeljek pisali o tem, da bo ministrstvo za izobraževanje štiri milijone evrov razdelilo med visokošolske ustanove, ki delujejo zunaj univerzitetnih centrov. Vaš kolega Marko Marinčič iz visokošolskega sindikata pa je opozoril, da se bo proračun za visoko šolstvo naslednje leto v resnici zvišal za petinštirideset milijonov. Hkrati pa se bodo sredstva za univerzo skrčila za osem odstotkov. Sprašuje se, kam bo šla razlika.Res je, tudi za to obstaja načrt. Ideja te vlade je čim več sredstev preusmeriti v zasebne visokošolske zavode, saj na ministrstvu za izobraževanje deluje skupina ljudi, ki se je od nekdaj ukvarjala z zasebnimi visokošolskimi zavodi. To priložnost poskušajo izrabiti za preusmerjanje denarja in za hkratno razbitje ljubljanske univerze ter kritičnega mišljenja, ki tukaj nastaja. Ponovno namreč ne gre za reševanje iz krize, ampak za poskus spreminjanja družbenih razmerij ter za okrepitev določenega dela politične elite, zlasti njenega konservativnega dela.