Čudovito ohranjena vas Krapje je pod varstvom evropske stavbarske dediščine in čaka na uvrstitev na seznam Unesca. Vas Čigoć, kjer je več štorkelj kot prebivalcev, pa so razglasili za evropsko vas štorkelj. K tem presežnikom bi dodala še krape, pečene na žaru, postrežene na dvorišču starodavne, skrbno urejene hiške.
Vas Čigoć, kjer se je čas ustavil pred 200 leti
Na Lonjskem polju ob Savi se ti odpre okno v zgodovino nekaj stoletij v preteklost. Prva je spomeniško zavarovana vas Čigoć s starodavnimi lesenimi, predvsem hrastovimi hišami, skednji, svinjaki in kaščami, razvrščenimi vzdolž ceste, tako kot nekoč, ko so ljudje varovali polja pred pozidavo. Najstarejše, nekatere štejejo že tristo let, so prekrite s skodlami, poraščenimi z mahom, ter so videti majave in skrivljene kot ljudje v pozni starosti. Obstaneš, da bi dojel, da ne stojiš pred na novo zgrajenim muzejem na prostem, ampak gre za pristno podobo naselja, kakršno je bilo nekoč.
Od skupnih šeststo zavarovanih hiš na Lonjskem polju jih je skoraj polovica praznih; njihova okna so zamrežena s pajčevinami in se počasi sesedajo vase. O življenju pričajo obdelani vrtički, okrašeni s starodavnim cvetjem, potem so tu čipkaste zavese na oknih z bogato izrezljanimi okvirji, blatna dvorišča, po katerih se sprehajajo gosi ali kokoši in lajajo psi, medtem ko se mačke grejejo na lesenih ogradah gankov. Ohišja kažejo sledove časa, ki jim je prizanesel tudi iz razloga, da so se mu vsi zavojevalci izognili, ker to niso bili bogati kraji. Celo Turki so jih pustili pri miru. Na srečo so jih pravočasno opazili poznavalci kulturne dediščine.
Na meji med Otomanskim in habsburškim cesarstvom
Vas Krapje so razglasili za evropsko stavbarsko dediščino, prvič je omenjena že leta 1775 na geografski karti Avstro-Ogrske, kot pomembno rečno pristanišče na Savi in kot meja med Otomanskim in habsburškim cesarstvom. To je ob vasi predstavljeno z zemljevidom iz teh časov in z lutko v opravi avstro-ogrskega graničarja ob stražnem stolpu. Tu je bila vojna krajina kar 350 let. Z maketo so tudi ponazorjene nekdanje hiše na koleh, saj tedaj naselja niso bila zavarovana pred poplavami s kanali, kot so zdaj. Nekatere hiše so celo prenašali zaradi poplav.
Krapje je dobilo ime po ribah krapi, saj so bili ti vsakdanja hrana nekdanjih prebivalcev. Za zimo so jih dimili nad kuhinjami in zato dolgo niso imeli dimnikov. Vas je bila deloma požgana v tridesetih letih minulega stoletja, vendar so jo tedanji mojstri obnovili po starem. Tako je zelo zanimiva za arhitekte in študente te stroke, zato septembra prirejajo Evropske dneve arhitekture.
Kraj, kjer je več štorkelj kot ljudi
Lonjsko polje je raj za ptice, tu jih frči več sto vrst. Štorkljam – našteli so petsto parov – pa je posebno ljubo, saj prav tu izležejo največ mladičev v Evropi, od štiri do šest. Tako so Čigoć razglasili za evropski rezervat teh ptic. Strehe, dimniki, električni drogovi so njihovi domovi. Nekatere strehe nosijo kar po dve gnezdi. Kot je povedal predstavnik nacionalnega parka, lahko posamezno gnezdo iz blata in vejevja tehta kar 700 kilogramov, kar pa ni vselej dobro za razmajane strehe hiš. A nacionalni park spodbuja ljudi, da ne vznemirjajo ptic, in jim plačuje odškodnino sto evrov za vsako gnezdo. Ta držijo do štirideset let. Ker štorkljam nadenejo obročke, se ve, da nekatere letijo vse do Južne Afrike in premagujejo razdalje sto tisoče kilometrov. Neverjetno!
Najprej so vlekli ladje, nazadnje pa tramvaj
Posebno zanimivi so konji avtohtone posavske pasme, ki so jih včasih potrebovali kot vlečne konje v pristanišču, poslednja njihova zaposlitev pa so bili zagrebški tramvaji. Potem bi počasi izumrli, če jih ne bi zavarovali. Zdaj jih je še okoli dva tisoč. Od pomladi do novembra se pasejo na obširnih pašnikih skupaj s kravami in turpoljskimi svinjami, ki so tudi avtohtone. Te so prave »frajerke«, saj niso vešče le plavanja, ampak se tudi potapljajo in nabirajo školjke iz bližnje reke! Menda so po tej sposobnosti edinstvene na svetu. Zaradi pritokov štirih rek v Savo lahko ta v času jesenskih padavin na Lonjskem polju v eni sami noči naraste celo za sedem metrov. Preplavi polje, ki s petsto kvadratnih kilometrov veliko površino sodi med pomembna zavarovana mokrišča v Evropi. Konec novembra voda zagospodari nad pašniki, tako morajo svinje in konji prezimiti v hlevih. Za slednje kmetje dobivajo državne subvencije.
»To jih tudi drži na tej zemlji. Mladi so v glavnem prebegnili v mesta. Ostajajo starejši, na novo pa se priseljujejo ljudje, ki jim ugajajo okolje, oddaljenost od mestnega trušča in želja, da bi se Lonjsko polje ohranilo takšno, kot je.
Prišlek sem tudi sam,« je povedal Nikša Pavlić, veterinar in velik ljubitelj ptic. Počasi se tu razvija tudi turizem. Prenočišč je bolj malo in tudi gostilne so redke. Tako sta celo najbolj obiskani vasi Čigoć in Krapje brez gostinske ponudbe, če pa se ustaviš ob kakšni kmetiji, te gostoljubno takoj povabijo na šilce žganja. Sezona je pač kratka in kot pravijo domačini, so pol leta pozabljeni v poplavljeni deželi. Edine spominke premorejo v majhnem etnomuzeju v starodavni hiši, kjer med drugim razstavljajo prelepe vezenine in bogate narodne noše, značilne za Posavino.