Prvi med tistimi, ki se vsak dan sproti trudijo nadaljevati več kot uspešno zgodbo, je zagotovo direktor hotela Bogdan Lipovšek: »Bistvo zgodbe o hotelu je pravzaprav samo poslopje, ki ima od nastanka do danes svoje življenje in zgodovino, ker takega hotela ni nikjer na svetu. Moram reči, da imam srečo, ker sem sopotnik te zgradbe. Mi vsi smo le sluge in ne gospodarji hotela.« V hotelu je skoraj dvesto zaposlenih in nedavno so ugotavljali, da jih skoraj polovica v hotelu dela že več kot 20 let. Ni čudno, da se dobro razumejo, ni čudno, da se poznajo v dobrem in slabem. »Če vidimo, da nekdo nima svojih pet minut, mu skušamo pomagati ali pa ga pustimo pri miru.«

Njihovi gostje so v veliki večini tujci, prihajajo pa z vseh celin, največ seveda iz Evrope, Severne Amerike in Azije, iz Japonske in Južne Koreje. »Prvenstveno je to poslovni in kongresni hotel, klasičnih turistov je zgolj petina. Seveda se pozna kriza, čeprav ne gre za drastičen upad, se je pa treba za posel neprimerno bolj truditi. Prav nejevoljen sem zato, ker nekateri uradniki in politiki ne prepoznajo prednosti in prihodnosti kongresnega turizma. Veste, na tem področju je težko dobiti posel brez nacionalnega kongresnega urada, ta pa se pri nas bori za preživetje.«

Je pa zato toliko polnejša domačih obiskovalcev njihova znamenita Unionska kavarna, ki hrani zgodbe gostov omizij znamenitih Slovencev, šepete zaljubljencev, že skoraj prijateljski odnos stalnih gostov. Zelo dobro so obiskane prireditve v Unionski dvorani, počasi pa tudi popušča zakoreninjeno prepričanje, da je hrana v dobrih hotelih draga in zanič. Direktor Lipovšek je namreč kar žarel, ko je v nadaljevanju načel temo o kulinariki, o vračanju k osnovnim okusom in h kombinacijam stare slovenske kuhinje: »V letih 1994, 1995 sem iz tujine poklical zelo znanega slovenskega kuharja, ki je najprej počistil kuhinjo. Spominjam se, da je naslednji dan zbral ekipo in jo vprašal za recept enostavne holandske omake, ki je osnova. 'Za začetek: pri kateri temperaturi stopimo maslo?' je vprašal. Tišina. Potem je razložil, zakaj je pomembno, da se maslo raztopi pri temperaturi več kot 50 in manj kot 70 stopinj Celzija. Še jaz sem razumel. Potem je vse začimbe v vrečkah, mešanice začimb v majhnih stekleničkah in dodatke, ki jih je našel v kuhinji, vrgel stran in nakupil sveža zelišča, ki jih imamo še danes v lončkih. In se je začelo. Prav užitek jih je bilo gledati.«

Chef je Janez Dolšak, ki je v Grand hotelu Union od leta 1988, vodja kuhinje pa je od leta 1999. Med drugim se je izobraževal v najbolj znanih hotelih na svetu, v hotelih Claridge in Dorchester v Londonu, v restavracijah, kjer so stalni gostje kraljeva družina in britanska aristokracija. Lani je prejel diplomo WACS (World Association of Chefs Societies – svetovno združenje kuharskih mojstrov) svetovnega kuharskega mojstra, je vodja slovenske nacionalne kuharske reprezentance in prejemnik priznanja kuhar leta.

Seveda so uigranost ekipe, profesionalnost in brezhibnost eni od pogojev, da so bili njihovi gostje kronane glave, predsedniki držav in vlad, znani znanstveniki in kulturniki, bogati podjetniki ter estradniki in športniki ter da se vsi ti tudi vračajo. To pomeni, da od znotraj hotel seveda veliko bolje poznajo tujci, poslovneži iz tujine kot pa Slovenci. Najbrž se bolj redko kdo, ki stanuje na primer v Logatcu ali Zgornji Šiški, odloči, da bo konec tedna preživel v Grand hotelu Union. Jih je pa vse več, ki se zaradi izvrstne kuhinje odločijo za prav poseben večer v Smrekarjevem hramu. No, pravzaprav bi se obisk spodobil tudi zaradi poklona slikarju, grafiku, ilustratorju in duhovitemu mislecu Hinku Smrekarju, ki je z Ivanom Cankarjem in z drugimi modernisti rad posedal, debatiral in risal vinjetke v takrat še gostilni Union in pripadajoči vogelni kavarni.

Prav v Smrekarjevem hramu ponujajo novost v jesenskem repertoarju restavracije – kosila v obliki dnevnih degustacijskih menijev z dvema ali tremi hodi ob kozarcu izbranega vina za že od 13 evrov na osebo. Dnevni degustacijski meniji so na voljo vsak dan med 12. in 15. uro, hkrati pa je gostom restavracije zagotovljeno brezplačno parkiranje v hotelski garažni hiši. Cena za predjed in glavno jed je 13 evrov na osebo, cena za glavno jed in sladico je 15 evrov na osebo in vključuje kozarec izbranega vina, cena za predjed, glavno jed in sladico pa je 20 evrov na osebo in vključuje kozarec izbranega vina. Na njihovi vinski karti so sicer skorajda vsa kakovostna slovenska vina.

V vsakem spodobnem hotelu domuje seveda tudi duh. Ne moremo reči, da v Grand hotelu Union straši, vendar... Moški del kolektiva z nasmehom poudari, da pravzaprav ni ženske, ki bi si upala sama v drugo klet, kjer imajo urejene arhive. V prvi kleti je sicer pravo malo mesto, kjer se človek zlahka izgubi v številnih hodnikih, shrambah, hladilnicah in skladiščih. Tam je tudi prav posebna soba, ki so jo uredili člani slovenske umetniške skupine Irwin, ki je del kolektiva, imenovanega NSK – Neue Slowenische Kunst. V njej so razstavljeni nekateri predmeti nekdanje države: od praporov, uniform, slik do fotografij. Potem pa je treba po stopnicah še nižje, v drugo klet. In tam... Zgodilo se je že, da se je ura v pisarni tajnice, ki je šla v drugo klet, ustavila natančno v trenutku, ko je vstopila v ta podzemni prostor. Je zmotila mir duhca? Zgodilo se je, da dvigalo »ni hotelo« peljati tajnice, ki je listine malomarno zmetala na police v drugi kleti, namesto da bi jih zložila. Še veliko je teh zgodb, ki so se napletle v več kot stotih letih, vendar velja prepričanje, da je hotelski duh zadovoljen, ko zaposleni lepo in spoštljivo delajo s hotelom, skrbijo zanj. Sicer pa se lahko primeri kaj zelo nerazložljivo nenavadnega. Zgolj kot opozorilo. »Kot kaže, delamo s hotelom dobro, ker zadnje čase nenavadnih dogodkov ni bilo,« pove z resnim glasom poltiho in zelo počasi receptor.