Muziciranju, ki poudarja proces glasbenega oziroma zvočnega iskanja v izrazito zahtevni intersubjektivni situaciji, kar je vodilo svobodne glasbene improvizacije, težko pripišemo konvencionalno kritiško oceno »uspešno dovršenega dela« – še najmanj v pomenu zaokroženega »glasbenega dela«, končnega produkta. Ravno takemu muziciranju je bil posvečen festival Neposlušno, ki se je tri dni odvijal v prostorih Španskih borcev. Organiziral ga je Zavod Sploh, njegov vodilni gibalec, ki je tokrat muziko pustil ob strani, zato pa je bil toliko bolj zaposlen z organizacijo festivala, pa je bil Tomaž Grom. Prikupno špasno je prevzel vlogo priložnostnega moderatorja dogodka.

V prostorih Španskih borcih se že nekaj časa redno srečujejo domači glasbeniki, ki se preizkušajo oziroma so podlegli hudi skušnjavi prostega improviziranja. Rezultat je otipljiv, čedalje bolj viden in slišen na njihovih nastopih drugje, povrhu vsega pa to izpričuje ravnokar izšla kompilacija teh srečanj z istim naslovom – Neposlušno – z vrsto krajših dvogovorov, ki so bili ogrodje festivala. Druga pomembna postaja festivala je bila glasbena delavnica svobodnega muziciranja, ki jo je tri dni zapored popoldan vodil angleški starosta improvizacije in pedagog, ustanovni član legendarne skupine AMM, tolkalec Eddie Prévost. Vez z njim je bila ravno Gromovo sodelovanje na njegovih tedenskih srečanjih, ki jih prireja v Londonu.

Nič več volkovi samotarji

Koncertni večeri za obiskovalce so bili namenjeni duom domačih in tujih glasbenikov – z eno drobno razliko, da so domači glasbeniki imeli na voljo omejen čas, približno petnajst minut za improvizacijski dialog, gosti iz tujine pa so odigrali poln, enourni »koncert«. Spodobi se, da naštejemo vse domače glasbenike, ki so se pogovarjali v dveh dneh: to so bili Andrej Fon (klarinet, gajde) in Domen Gnezda (električna kitara), Samo Kutin (hurdy gurdy) in Marko Jenič (violina), Vitja Balžalorsky (električna kitara) in Boštjan Simon (saksofon), Neža Naglič (klavir) in Jošt Drašler (kontrabas), Marko Karlovčec (saksofon) in Ana Kravanja (violina), Samo Kutin (hurdy gurdy) in Vid Drašler (bobni) ter Irena Tomažin (glas) in Matija Schellander (kontrabas).

Še pred nekaj leti bi bilo tolikšno število domačih glasbenikov, ki si svoje improvizacijske veščine, eksperimentalno žilico ter odnos do glasbila-zvočila in do soigralca upajo predstaviti javnosti, nepredstavljivo. Z njo so se pečali volkovi samotarji. Improvizacija glasbenika razgali bolj kot druge glasbene prakse, že njeno »etično« izhodišče za »delanje« glasbe je drugačno. Če je bilo kaj skupnega v početju mladih glasbenikov, je bila to čedalje bolj suverena drža na odru, ki se pozna tudi v muziciranju samem, v telesni gesti, ki je hkrati tudi že glasbena gesta. Idej je ogromno, poglabljanj v določene zvočne aspekte glasbila, obdelovanja in izvabljanja zvoka v igri z drugim vse več. Vedno bolj so premišljena, a tudi impulzivna, »reaktivna« v sedanjiku muziciranja. Postajajo »igralci«, ki raziskujejo tudi takrat, ko se znajdejo v praznem toku, v črni luknji, kjer vse na videz zastane, kjer ni rešitve in se vsak posamič začenja prijemati za kar koli glasbenega ali zunajglasbenega, tudi »že naučenega«, da se iz nje izvije. Če smo pred leti ugotavljali, da prave improvizacijske tradicije pri nas ni in da improvizacijo prakticirajo le posamezniki ali pa je del glasbenih zvrsti, ki zajemajo vidike improvizacije, danes pri nas ni več tako. Tudi in predvsem po zaslugi »neposlušnih«, kolikor svobodna improvizacija v glasbi še vedno pomeni ustvarjanje možnosti za drugačen odnos do glasbe, institucionalizirane ali ne, do tega, kaj nam pomeni, kaj od nje imamo – tudi premislek o transgresiji veljavnega reda.

Upanje se je spet prebudilo

Nastopi tujih gostov festivala so po drugi strani pokazali, da je razkorak vendarle še precej velik, čeprav je mnogo manjši kot pred leti. To je proizvedla mednarodna festivalska postavitev, ki želi biti relevantna in konsistentna za sodelujoče, glasbenike in tudi poslušalce. Dva nastopa – duo ameriške čelistke Okkyung Lee in nemškega »tehnologa« za analognim sintetizatorjem zvoka Thomasa Lehna ter glasbeno-plesni par švicarskega harmonikarja Jonasa Kocherja in grške plesalke Dafni Stefanou (iz rednega cikla Neforma, namenjenega improvizacijam glasbenikov in plesalcev) – sta predstavila dovolj široke koordinate, kjer se lahko giblje in ustavi improvizacija. Druga dva nastopa pa sta bila lep kontrast mladosti in modrosti. Mladi Norvežanki Vilde Sandve Alnas (violina) in Margrete Aas (kontrabas) sta malone utrdili stereotip, da to tam zgoraj, v Skandinaviji, vedno delajo po svoje. Znata z glasbili, robato razkošno in fino lokovanje naenkrat postane nekakšna tečnobno ljubka ljudska viža, ki se izvije iz preiskav zvočnih možnosti glasbil. Popolno presenečenje.

Skupina AMM, ustanovljena v šestdesetih letih v Angliji, sta danes le še dva, tolkalec Eddie Prévost in pianist John Tilbury (izvajalec »klavirske moderne«, tudi Mortona Feldmana, se je resno kolektivu pridružil šele 1980), ostaja pa improkolektiv z najdaljšim stažem na svetu. V letih, desetletjih preobrazb se je sčasoma spreminjal tudi njegov zvok, rokovanje s časom, tonom, neglasbenim šumom, ki postaja glasben, z glasbenostjo samo. Tok muziciranja je z leti postal zložen, ton oziroma zven premišljen, a nič manj intenziven, sprašujoč, človeško odprt. Modrost, izkušnje, srčnost v igranju ostajajo. Mimogrede se postavi vprašanje, kako to, da AMM še ni bil na naših odrih (razen na zagrebškem bienalu nove glasbe, kar pa nas spet prestavlja daleč nazaj)?

Ponujena neposlušnost je bila nekaj, kar ob verni gruči obiskovalcev vliva kanček upanja, da vendarle vsi ne stopicajo na mestu. Ob bujni festivalizaciji glasb se zdi, da je bil prvenec tega majhnega festivala najintrigantnejša reč letos v teh krajih, ki se radi trpinčijo v glasbeni »samoizolaciji«.