Urška Žolnir, Primož Kozmus, Iztok Čop in Luka Špik ter Rajmond Debevec, ki so na olimpijskih igrah v Londonu osvojili kolajne, imajo pri športnem udejstvovanju zagotovljeno socialno varnost, kajti na podlagi sporazuma o zaposlovanju vrhunskih športnikov in trenerjev v ministrstvu za obrambo (vojska), ministrstvu za notranje zadeve (policija) in ministrstvu za finance (carinska uprava) so vključeni v sistem zaposlovanja. Enak status ima več slovenskih vrhunskih športnikov. V okviru tega programa jih je zaposlenih 108, medtem ko je v sporazumu zapisan načrt, da naj bi bilo do leta 2015 zaposlenih 200 športnikov. Glede na trend zaposlovanja in trenutne gospodarske razmere je že sedaj mogoče ugotoviti, da ta cilj po vsej verjetnosti ne bo izpolnjen.
Kljub temu športni funkcionarji, ki se ukvarjajo z zaposlovanjem športnikov, pravijo, da sistem dobro deluje. »Ko delaš načrte za deset let naprej, je to precej tvegano. Razlika bi bila lahko še večja, lahko bi bilo zaposlenih le 40 športnikov. Niti nimamo dvesto športnikov s statusom svetovnega razreda. Kdor je delal ta načrt, ga je delal relativno na pamet,« je dejal Drago Balent, ki ima s funkcijama vršilca dolžnosti direktorja (vladnega) direktorata za šport in direktorja (nevladne) fundacije za šport precejšnjo moč in vpliv na parketu športne politike. Pravi, da je sistem dovolj transparenten: »Niti en športnik ne pride do zaposlitve, ne da bi bil preverjen z vsaj dveh, treh koncev. Najprej ga predlaga nacionalna zveza. Koordinacija, v kateri je tudi združenje športnih zvez, ga spusti skozi prvo sito, potem ga določeno ministrstvo izbere. Menim, da zveze in poznanstva nimajo nobene vloge. Osnovni kriterij je, da je športnik svetovnega razreda. Tako da nihče, ki ne bi dosegel svetovno odmevnega rezultata, ne more priti v ta krog.« Med zaposlenimi je nekaj športnikov, ki rezultatov najvišjega ranga niso dosegli, pravice do zaposlovanja pa nimajo le športniki s statusom svetovnega razreda, ampak v skladu s sporazumom o zaposlovanju vrhunskih športnikov tudi tisti s statusom mednarodnega in perspektivnega razreda. Drži tudi, da imajo ministrstva (v manjši meri) možnost izbire tekmovalcev iz športov, ki so blizu določenemu ministrstvu (obrambnemu na primer strelstvo, borilni športi, biatlon...).
Problem v interpretaciji rezultatov
Srž problema je, da pogoje za pridobitev državne službe izpolnjuje precej več vrhunskih športnikov in trenerjev, kot je na voljo služb. Na prednostnem seznamu, ki ga dvakrat na leto izdela OKS-ZŠZ in je podlaga za kasnejšo zaposlitev, je trenutno 79 športnikov in 22 trenerjev. Razdeljeni so v deset razredov. Za pripravo predlogov za zaposlitev športnikov in trenerjev je nato zadolžena koordinacija za zaposlovanje vrhunskih športnikov in trenerjev, ki jo sestavljajo po en predstavnik vseh treh ministrstev, ki zaposlujejo športnike, predstavnik OKS-ZŠZ ter predstavnik ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Če bi vsi, ki so na prednostnem seznamu, dobili službo, bi že presegli načrtovanih 200 zaposlitev do leta 2015, kar pa zveni kot utopija. Službo dobi le peščica, pri izbiri športnikov pa lahko nastanejo težave, ker so razlike med njihovimi dosežki majhne, ali jih sploh ni. Obenem je dosežke iz različnih panog težko primerjati.
Mnenju, da je sistem transparenten, oporeka športni delavec in kritik aktualnega časa Tomo Levovnik. »Napačno je, da kategorizacija tako velikemu številu športnikov omogoča izpolnitev pogojev. Ker jih je preveč, pride do prevlade moči. Če nimaš funkcionarja na svoji strani, nimaš možnosti za zaposlitev. Do slednje se prihaja po zvezah in poznanstvih. Kriteriji so sicer postavljeni, a se jih dosledno ne izpolnjuje. Problem je v interpretaciji rezultatov,« je kritičen Levovnik, ki je prepričan, da nikoli ni bilo kvalificirane komisije, ki bi se ukvarjala s tem vprašanjem. Dodaja, da so nekateri končali športne kariere, ker niso dobili zaposlitve (predvsem iz veslaških vrst), drugi so nanjo dolgo časa čakali. Zdi se mu problematično, da nekateri športniki, ki so skozi kariero precej zaslužili, socialne varnosti v obliki službe v državni upravi ne potrebujejo, nekateri pa se ukvarjajo tudi z drugimi (podjetniškimi) dejavnostmi. Ne zdi se mu korektno niti to, da so nekateri športniki še dve leti po karieri upravičeni do državne službe, »kajti državna služba ni nagrada, ampak temeljni pogoj, da se nekdo lahko ukvarja s športom«. Kot pomanjkljivost je izpostavil tudi, da možnosti zaposlitve nimajo športniki iz ekipnih športov.
Markovičeva si lahko obeta službo
Predsednik odbora za vrhunski šport pri OKS-ZŠZ Bogdan Gabrovec na tem področju načrtuje modifikacije: »To, da imajo športniki, ki imajo status svetovnega razreda, pravico še dve leti dobivati plačo, gre na neki način na škodo tistim, ki bi lahko prišli v sistem. Pogajamo se z državo, da bi to kvoto, v kateri so le trije ali štirje, izvzeli iz sistema zaposlovanja vrhunskih športnikov.« Obeta se tudi novost, da bodo imeli možnost zaposlitve perspektivni športniki do 21 leta iz ekipnih športov. Gabrovec enako kot Balent meni, da je sistem zaposlovanja transparenten, a: »Sedaj se ne zaposluje, saj so znane restrikcije države glede na generalno prepoved zaposlovanja.«
Gabrovec mora včasih poslušati očitke na račun zveze, iz katere prihaja. Je namreč predsednik judo zveze, med zaposlenimi pa je 12 športnikov oziroma trenerjev iz judoističnih vrst, kar znaša enajst odstotkov. Podobne očitke posluša predsednik kajakaške zveze (9 zaposlenih) Bojan Žmavc. »Glede na rang športa je judo na drugem mestu po osvojenih kolajnah. Vsi, ki so v sistemu zaposlitev, so dosegli kriterije. Kadar na koordinaciji glasujemo o predlogu odbora za vrhunski šport o judoistih, se jaz izločim. Enako ravnajo ostali,« odgovarja mož z mnogimi funkcijami, kajti je tudi podpredsednik OKS-ZŠZ. Da do leta 2015 v javni upravi ne bo zaposlenih 200 športnikov, se zaveda in pravi, da bi večino najboljših slovenskih vrhunskih športnikov zajeli že s številko 150, a so trenutno daleč od tega.
Gabrovec je ob koncu pogovora izpostavil športnika, ki državne službe še nima, a bi si jo zaslužil. Gre za strelca na glinaste golobe Boštjana Mačka, ki je na olimpijskih igrah v Londonu zasedel sedmo mesto. »Borili se bomo, da bo v sistem zaposlitev prišel. A temeljni problem je sedaj, da vlada ne sprejema naših pobud.« Čeprav tekmuje v neolimpijskem športu, smo Gabrovcu ponudili še eno ime, najboljšo športno plezalko na svetu Mino Markovič (nekaj športnikov iz te panoge že ima državno službo, čeprav so manj uspešni od Markovičeve), ki je minuli teden v pogovoru za Dnevnik dejala, da ne more dobiti službe v javni upravi, čeprav hodi od Poncija do Pilata. Na aktualnem preferenčnem seznamu je šele na 55. mestu (nov seznam naj bi objavili v začetku decembra), a Gabrovec pravi, da si Markovičeva »lahko zaposlitev zanesljivo obeta v bližnji prihodnosti«.
