Slovan Olimpija (podružnica kluba s Kodeljevega), Slovan, Bologna, Dobova, Rudar Trbovlje in spet Slovan – to so Deničeve postaje v igralski karieri v rokometu, ki ga je začel povsem naključno trenirati šele pri trinajstih letih. Vsi njegovi prijatelji so trenirali rokomet, in ko so odšli na trening, je ostal sam. Zato je nato nekajkrat iz radovednosti odšel z njimi. Ker je bil najvišji med vsemi, mu je trener predlagal, naj začne trenirati. Sprva ni bil zagret, a ko se je odločil, da ga bo, je takoj dejal, da noče biti igralec, ampak le vratar. To se je zgodilo, tako da niti en dan ni bil igralec. Njegov glavni vzornik je bil Mirko Bašić, nekoč najboljši vratar na svetu, poleg njega pa tudi Španec Lorenzo Rico.

Prva prelomnica je bila, ko je Slovanov vratar Vlado Brglez odšel v Italijo in je članska ekipa ostala le z enim vratarjem. Luknjo po Brglezovem odhodu je pokril Denič in to je bil začetek profesionalne kariere. Leta 1992 je iz Ljubljane odšel za dve leti v Bologno (lahko bi še ostal, a je bil preveč ambiciozen, saj bi ob nadaljnjem igranju v Italiji ostal brez reprezentance), nato ga je pot vodila v Dobovo (štiri leta), zatem pa za štiri sezone v vrste drugoligaša Rudarja. Potem se je vrnil k Slovanu, kjer se je gradila nova ekipa, a se je kmalu razsula. Ostali so bolj ali manj le mladinci, na polovici sezone je Denič prevzel vlogo trenerja, kljub temu je sledil izpad iz prve lige. Po nekaj slabših sezonah je šla Slovanova pot le še navzgor. V zadnji od njegovih osmih sezon na Kodeljevem je bil Slovan že četrti v ligi, nato pa je bila pot kruto prekinjena, čeprav je imela ekipa dovolj prostora za pot navzgor, vendar je klub (skoraj) razpadel.

Slovan je bil njegovo življenjsko rokometno delo na klubski ravni, Kodeljevo pa je Boris Denič zapustil s slabimi spomini: »Slovan je bil moj otrok in ta otrok bi moral osvojiti naslov slovenskega prvaka. Načrtovano je bilo, da postane najboljši v Sloveniji, za kar bi potreboval še dve leti. Javno lahko povem, da sem razočaran in da tega ljudem, ki so krivi za propad kluba, ne bom nikoli v življenju oprostil. O teh ljudeh ne želim spregovoriti niti besede več, saj si tega ne zaslužijo zaradi svojega sramotnega početja.« Denič je bil kot igralec slovenski reprezentant (nastopil je na EP 1994 na Portugalskem, SP 1995 na Islandiji in EP 1996 v Španiji), status člana izbrane vrste pa je izgubil zaradi odhoda k drugoligašu Rudarju. Če ga vprašate, zakaj nato ni bil več poklican v reprezentanco, vas bo usmeril na takratne selektorje. Pravi, da je bil prepričan, da spada v reprezentanco, ker je menil, da je najboljši.

O igralskih časih se bolj malo spominja. Ve le to, da ni bil tip igralca, ki bi zbiral značke, klubske zastavice, drese, šale... Vse, kar je imel, je razdelil med ljudi. A biti igralec je po njegovem mnenju v primerjavi s trenerskim poslom nekaj najlepšega: gledaš le nase, zase si najpomembnejši na svetu in samozadosten. In dodaja, da so igralci bili, so in bodo pokvarljiva roba. Zato je toliko bolj previden pri trenerskem delu, kajti če bi zdaj razmišljal kot igralec, bi šel iz napake v napako. Pravi, da govorjenje v slogu »ko sem bil jaz igralec, je bilo tako in tako« nikogar več ne zanima. Enaka je ostala le njegova filozofija: že kot igralec je hotel vedno zmagati in biti najboljši, enako želi tudi kot trener.

Njegov največji hobi in strast je ribolov, lokacija pa morje pred Umagom. Z Vojislavom Vujićem, nekdanjim rokometašem in očetom nekdanjega Slovanovega igralca Igorja, se z barko odpeljeta na morje in lovita. »Za ribolov imam malo časa, a ko grem, je zato toliko večji 'gušt'. Z Vujićevo barko se odpraviva na morje, čemur jaz pravim odprava zelenega zmaja. Imam tudi svoj ritual: med vožnjo z barko se pogovarjam, ko se ribolov začne, pa utihnem. Tiho sem lahko tudi osem ur, v tem času pa lahko v miru razmišljam,« opisuje Denič, ki pri pijači prisega na vodo in kavo, pri hrani pa zaradi občasnih želodčnih težav predvsem na lahko prebavljive izdelke: »Kave sicer lahko spijem, koliko želim, a vseeno lahko zaspim, kadar želim. Ker ne maram veliko tekočine, sem raje preklopil na kavo, ki sem jo začel piti šele pri tridesetih letih. Kava je moja 'droga': zdaj spijem nekaj skodelic kave na dan, včasih sem jih tudi po deset.«

Po njegovi rokometni poti je šel tudi sin Luka, ki mu oče nikoli ni dejal ali ga silil, naj trenira rokomet. Luka je sam odšel trenirat nogomet, v katerem je bil zelo dober. A zaradi določenih zdrah v klubu, ki ga Boris ne želi imenovati, je prenehal. Nato je Luka nekega dne prišel k očetu in mu dejal, da trenira rokomet. Ko ga je ta vprašal, v katerem klubu, mu je odgovoril, da v Slovanu. Deniča starejšega je skoraj kap: takrat je bil trener v Slovanu in niti sanjalo se mu ni, da se je sin vpisal v klub in da trenira. A čeprav je Luka star šele 21 let, ima že bogate izkušnje z igranjem v tujini (Danska, Švica, Katar).

Luka se je v Slovanovem dresu prebil do prvega moštva, a Denič priznava, da je težko trenirati svojega otroka: »Vidiš vsako njegovo najmanjšo napako in zmeraj misliš, da bi moral stvari početi bolje. Vedno sem bil in sem še Lukov največji kritik. V igri mu nisem dajal posebno veliko priložnosti, ker sem stalno imel občutek, da tega ne smem in ne morem – ker je pač moj sin.« Zato je Denič s svojim pomočnikom Alešem Repino našel alternativno rešitev, saj je to, da njegov otrok ne more nečesa narediti ali to stori slabo, pri njem vedno izzvalo jezo in bes. In če kdo od igralcev še posebno ni smel narediti napake, je bil to Luka. Zato sta se z Repino dogovorila, da sinu ne govori ničesar, da ga na treningih ne popravlja in da ga pusti pri miru, ampak je to počel Aleš, Denič pa je delal z drugimi igralci.