Nisem hribovec, ne hodim rad v hribe

Dobro sem, podobno kot prej. Razen v zbirki kolajn se ni prav nič spremenilo. Nekaj na žalost, nekaj pa na srečo. V tem obdobju in v tem okolju je očitno tako.

Na moje veselje so obveznosti ostale skoraj na enakem nivoju kot prej. Ni jih veliko več. Kar pa ni dobro, je to, da imamo enak reprezentančni proračun kot prej. Pričakoval sem, da bo z rezultati tudi večji napredek na tem področju. Pričakovanja pa se bodo zagotovo povečala. Ne moja, ampak vseh drugih.

S športnega vidika se ni nič spremenilo, po medijski plati pa sem bolj izpostavljen. Zagotovo opažate, da je več treningov motenih zaradi drugih obveznosti, o katerih pa nisem vedno prepričan, ali prinesejo kaj dobrega tej reprezentanci. Sedaj je treba paziti tudi na malenkosti. Gre za zadnje predtekmovalno obdobje in na zdravje je sedaj treba najbolj paziti. Vsako minuto, ko stojimo izpostavljeni na mrazu, za fotografiranje ali intervju, moramo zelo paziti. Zaradi tega bi lahko kdo mislil, da smo arogantni, če vsem prošnjam ne moremo takoj ustreči. Zahteve medijev so včasih prevelike. Meni sicer noben pogovor ni odveč, a v okolju, kjer nismo izpostavljeni. Po možnosti na toplem. Vedeti je treba, da so vsaki nenadejani postanki med treningom že nevarni. Zato moram kar veliko razmišljati o takšnih situacijah. Sedaj bi bilo najbolj neumno, da bi se prehladil. Sicer je kakšnemu brezbrižnemu športniku vseeno, sam pa vedno premišljujem, kako tudi take stvari narediti v dobro vseh. Pomembno je, da so dobro usklajene.

Morda včasih pred treningom in po njem, da imam teh kratkih krogov vrh glave, na samem treningu pa nikoli. Želim narediti najbolje. Po drugi plati se s trenerji o tem tudi pogovarjamo. Vcepljajo nam pozitivno razmišljanje, da bi bilo povsem vseeno tudi, če bi trenirali na rolkah do 21. novembra in potem do svetovnega pokala trenirali še tri dni na smučeh. Meni je precej ljubše na snegu. Žal snega ni dovolj in se moramo sprijazniti s tem na Pokljuki. Trening v Skandinaviji ni bil načrtovan, finančna plat nam tega verjetno ne omogoča.

Res je. Želim si visok nivo uvrstitev v svetovnem pokalu. Je pa razlika med nami. Svendsen globus že ima, zmagal je leta 2010 in bil dvakrat drugi, lani za Fourcadom. Svendsen ima torej podlago za take izjave, sam ne morem reči kaj takega. Strinjam pa se, da sta največja favorita.

Veliko je odvisno od okolja. Če sem dlje z ekipo, se manj motim in lažje preklopim. Ko se po daljših pripravah vrnem domov v Mrkopalj, že vključim tudi kakšno slovensko besedo. Saj se kar simpatično sliši. Vsak je pač poseben na svoj način. Sem drugačen.

Trenutno se nobene ne spomnim. Janez (Marič) jo mora nekajkrat ponoviti, seveda pa mora biti zanimiva, da si jo zapomnim. No, zanikrn velikokrat slišim.

Nisem hribovec, ne hodim rad v hribe. Glede mentalitete pa so res razlike, ne vem pa, s čim je to povezano. Meni je všeč, da so razlike. Fizioterapevt prihaja iz Maribora, trener Kos prihaja iz Češke in je prav tako tujec. Vse te mentalitete pa naredijo lepo sozvočje.

Na te stvari nisem bil pozoren. Stran mi pomaga urejati Matija iz Zagreba. Se bom pogovoril z njim. Res je, tudi za hrvaščino in nemščino bova morala poskrbeti. Jasno je, vedno bom ostal Hrvat s slovenskim potnim listom. Meje med državami pač vedno bodo, meje, postavljene v glavah, pa niso dobre. Prav tu želim biti drugačen. Je lep občutek, če me imajo za svojega povsod. Če s kakšnim svojim dejanjem vsaj za dve sekundi koga osrečim, potem ni lepšega občutka.

V moji glavi se ni nič spremenilo. Sem že tedaj vedel, kaj želim, in potem le sledil svojim sanjam. Sicer moja športna pot ni šla povsem naravnost navzgor. Če bi šlo tako, bi bilo najlažje. Veliko težkega sem dal skozi po vseh plateh. Že tedaj, pred več kot šestimi leti, sem imel jasno predstavo, kaj si želim. Nisem pa vedel, koliko me bo to stalo. Šel sem za sanjami.

Ogromno. Moral sem vse začeti znova. Predstavljate si, da bi tudi vi prišli do prelomnice in da bi morali znova začeti z ničle. Tako je bilo z mano, ko sem prišel v Slovenijo. Imel sem že kolajno s svetovnega prvenstva in kolajno z olimpijskih iger, pa sem se znova moral začeti dokazovati. Novo okolje običajno vedno želi, da se dokažeš. Veliko ljudi te plati ne vidi ali noče videti. Le pri redkih sem dobil občutek, da se ni bilo treba potrjevati in dokazovati. Gre za nekaj ljudi znotraj reprezentance, bližnje prijatelje in družino. Pri drugih sem čutil, da se bo treba dokazati.

Tam je moj status ostal isti. Verjetno je to posledica mentalitete naših krajev. Morate vedeti, da sem imel status vrhunskega športnika, a se je v medijih ustvarilo tako vzdušje, da je bila večina proti meni. To je ta cena. Proti temu se je težko boriti. Ni preprosto. Sicer je jasno, da se ljudje povsod po svetu selijo za boljšimi razmerami in to ni nič neobičajnega. Zaradi nastopa za Slovenijo pa sem bil medijsko izpostavljen. Z redkimi izjemami v medijih nisem imel podpore, saj so navijali za Hrvaško biatlonsko zvezo. Če bi v biatlonu šlo za klubski prestop, ne bi bilo nobene debate, kot je ni za nogometaše. Biatlon pač deluje na reprezentančni ravni in moral sem na to pot. Želim uresničiti svoje sanje. Bilo je obdobje, ko so me povzdigovali med oblake, čez nekaj dni pa so za menoj že valili kamenje in skale. Vedno sem vedel, kaj želim in kaj moram imeti, da bom lahko uspešnejši. Vedel sem in vem, kako moram delati, čeprav vnaprej nikoli ne vemo, kako se bodo stvari razvijale. A sanjam je treba slediti.

Taka glasovanja so vedno odvisna od posameznikov. Kako cenimo dosežke drugih, ima vedno dve plati. Če rečem na splošno; če nekdo ne ceni mojih dosežkov, potem ne more pričakovati, da bom jaz cenil njegovo delo. To še kako velja tudi v življenju. A tudi znano je, da izbori najboljših športnikov delujejo po svojih zakonitostih.

V Mrkopalj, tam sem doma. Tam sem imel najlepše otroštvo.

Ne, nisem ravno alpinist. Na Bjelolasici sem pa bil, ob lepih dnevih se vidi vse do Triglava. To je približno 20 kilometrov od doma. Velikokrat se kam odpravim, kar tako brez ure. Brez obremenitve. Vse okoli treninga je ena sama ura in bitka s časom. Grem v naravo, sedem, poslušam. Zelo malokrat si to lahko privoščim, a je zato toliko bolj dragoceno. Kot dobra hrana. Če bi vsak dan jedel kaviar, bi se ga tudi preobjedel.

Kamor koli, le da bi bila skupaj.

Nekatere različice, s čim se bom ukvarjal do večernih tekem, že imam. Nekaj jih preizkušam. Bistvo je, da se bom znal izogibati nepomembnim dejavnostim, ki bi dodatno kurile mojo energijo. Kako se bom najedel, naspal in se osredotočil na tekmo, je osnova. Vsi, ki si želimo vrhunske dosežke, moramo biti prilagojeni tudi na nepredvidene stvari in jih znati reševati.

Ničesar ne bi izpostavil.

Glede na mojo športno zgodovino se je res tako izkazalo. Sem pa še vedno skromen. Že na prvi novinarski konferenci po osvojeni kolajni sem rekel, da sem mogoče malo talentiran za biatlon. Preteklo sezono sem slabo začel. Odpirati se je začelo konec januarja. Tedaj sem že spoznaval, da je to nivo, ki si ga želim. Ni šlo samo za en dan.

Veliko je odvisno tudi od sistema. Vedeti je treba, da sem imel za razvoj slabše pogoje kot na primer Klemen in Peter. Očitno slabše. Velike razlike tako v pogojih za trening kot v tekmovalnem sistemu. Bistveno kasneje sem prišel v to profesionalno delovno okolje. Če bi bil rojen na Norveškem, bi bil najbrž še prej na bistveno višji ravni. S tem bi bil lahko že na ravni zmag v svetovnem pokalu ali pa bi že zmagoval. V največji meri pa je vse odvisno od talenta.

(premislek) Povejte mi vi.

Sam niti ne bom odgovoril.

Sem vizionar. (premislek) To pove dovolj. Ničesar ne morem očitati ekipi. Uroš in Tomaš sta odlična trenerja, prav tako sta vizionarja, toda verjamem, da bi vsi v ekipi lahko še več naredili, če bi imeli več sredstev. Čeprav sem vizionar, pa tega sam ne morem narediti. Vem pa, da je možno vedno poskusiti narediti več. Če kdo reče, da ni možno, bom rekel, da je, in bom poskusil. Kot tak vedno verjamem, da je možno narediti več. Zavrteti vetrnico s pihanjem je težko.

Še naprej vrhunski športnik. Bi bil pa velikokrat rad še naprej otrok in užival v vsakdanji igri, tako kot je bilo v otroštvu najlepše, v naravi, pri športni igri. In rad bi bil zgled mladim. A ne kot kakšen dolgočasen lik iz spletnih igric ali kot so »junaki« na spletnih omrežjih.

Malo, a še to mislim, da preveč.

Življenje in igra. Način življenja. Zabava. In zagotavlja mi eksistenco, kar je najboljša kombinacija vsega.