Nihče ni poznal fantiča, ki je spomladi leta 1999 na betonskih igriščih opazoval, kako nebo nad Beogradom preletavajo vojaška letala Natovega zavezništva. Mali Novak Đoković je v zaklonišču zdržal le dva dni, saj je kljub nevarnosti raje v zid udarjal teniško žogico. Dobro desetletje kasneje je postal najboljši igralec na svetu.

Na prvi trening je prišel pripravljen, kot da ga že pri štirih letih čaka finale Wimbledona. V torbi je imel tri loparje, žogice, brisačo, dodatno majico, steklenico vode in banano. »Zgolj teden dni je bil dovolj, da sem pri Novaku prepoznala izjemen potencial. Vpričo njegovih staršev sem ga vprašala, ali je pripravljen garati in jokati naslednjih sedem, osem let. Odgovoril je: 'Da, ker hočem biti najboljši.'« se spominja Jelena Genčić, prva trenerka Novaka Đokovića. Bila mu je kot druga mama, saj ga je poleg teniških veščin učila o glasbi, literaturi in poeziji, a ker je šlo za gospo v zrelih letih, mu kmalu ni bila več v pravo pomoč: »Pri nas v Srbiji smo vsi egoistični in nihče ni hotel priti na trening pomagat dvanajstletnemu fantiču. Poslala sem ga na akademijo k svojemu prijatelju Nikoli Piliću v München. Čez nekaj dni me je poklical in vprašal, zakaj nisem tega storila že prej.«

Đokovićeva starša sta inštruktorja smučanja in prek svojega poklica sta se tudi spoznala na Kopaoniku. Tik ob smučišču sta odprla restavracijo, kar pa ni bilo dovolj za financiranje sinove teniške kariere. »Morali smo si sposojati denar, čeprav sva imela z ženo solidne prihodke za takratne razmere. Za posojila smo morali krvavo vračati 10- do 15-odstotne mesečne obresti. Kriza je bila včasih tako huda, da naslednje jutro nismo imeli za najbolj osnovne življenjske potrebščine. Z ženo sva morala prodati vse zlato, kar smo ga imeli doma,« je težavne začetke opisal Novakov oče Srđan Đoković.

Vložena sredstva so zdaj povrnjena, saj je Nole zaslužil več kot 40 milijonov dolarjev zgolj s turnirskimi nagradami. Pred leti je družina Đoković v Beogradu odprla teniški kompleks skupaj z nakupovalnim središčem, v lasti pa ima tudi podjetje Family Sport, ki zaposluje 150 ljudi in prek katerega organizira teniški turnir serije ATP v srbski prestolnici. Prav ta objekt naj bi bil zgrajen brez popolne dokumentacije in na ozemlju, ki naj bi bil kulturno zaščiteno. Oče Srđan naj bi pri dogovarjanju z beograjsko občino izkoristil dobro sinovo ime. »Objavljen je bil razpis, na katerega smo se prijavili in mi smo bili izbrani. To je vse. Imeli smo licenco za turnir ATP, brez katere se sploh ne bi mogli prijaviti. Vse je transparentno,« je bil odločen Srđan Đoković, ki ima zdaj povsem drugačne težave. Odkrili so mu krvne motnje, zato so ga pripeljali v bolnišnico. Njegovo stanje se izboljšuje, družina Đoković pa podrobnih informacij noče razkriti.

Ko je v začetku leta 2006 oče Srđan še skrbno obračal vsak dolar, je bil tik pred dogovorom z britansko teniško zvezo, da vsi trije sinovi prevzamejo britansko državljanstvo in nastopajo za tamkajšnjo reprezentanco. Zadnjo besedo je imel Novak, a je to možnost zavrnil, saj je že pri štirinajstih sanjal, kako bo s Srbijo osvojil Davisov pokal. »Nikoli nisem hotel menjati državljanstva. Srbija je del mene in vsi bratje smo ponosni na svoje korenine. Res je, da smo živeli v težkih časih, a to nas je naredilo močnejše,« je pojasnil epilog zgodbe. Zaradi patriotizma se je nekajkrat znašel tudi v težavah. Najbolj takrat, ko je javno nasprotoval zahtevi Kosova po samostojnosti in so mu albanski ekstremisti zagrozili z ugrabitvijo. »Nikogar se ne bojim, zgolj povedal sem, kar čutim v srcu. Morda bi storil še več, če bi mi čas dopuščal, a moja naloga je, da svojo državo predstavljam na igrišču,« je dejal.

Čeprav je imel nesporen talent, se dolgo ni mogel povzpeti povsem na vrh. Kot po tekočem traku je izgubljal najpomembnejše dvoboje. Do sprememb je prišlo, ko je spoznal zdravnika Igorja Četojevića, ki je odkril, da Nole boleha za celiakijo in da mora z jedilnika odstraniti vsa živila, ki vsebujejo gluten. Šok za nekoga, ki je kot otrok za svojo najljubšo hrano navajal testenine.

Dieta je imela takojšnje učinke. Novak je opazno shujšal, povečal hitrost, eksplozivnost in vzdržljivost. Ko je Srbija leta 2010 osvojila Davisov pokal, je padla še zadnja psihološka blokada v njegovi glavi, posledica pa je bilo 43 zaporednih zmag v začetku leta 2011. Vrh sezone je bil naslov v Wimbledonu, nato pa je Đoković prekinil sodelovanje s Čatojevićem.

Đoković je Srbijo predstavljal kot zastavonoša na letošnjih olimpijskih igrah, nato pa osvojil nehvaležno četrto mesto. Vse dneve iger je bival med drugimi športniki, ki so bili nad njegovim obnašanjem navdušeni. V slovenski reprezentanci je o Đokoviću v superlativih govorila predvsem Sara Isaković. Đoković je na razpolago vsem, ki se želijo z njim fotografirati ali ga kaj vprašati. Na vsakem koraku dokazuje, da je predstavnik športa, v katerem so največji zvezdniki povsem preprosti ljudje.