Ali gre za substancialno stvar, ali pa »samo« za vero državljanov, da je tako, za ta zapis ni relevantno. Rezultat (volitev) je v obeh primerih isti. Premaknimo se zdaj s teleskopa na mikroskop.

Evo takoj naslednja problematična teza: vsi trije kandidati so v osnovi dialoški, kultivirani – vsaj za kriterije našega prostora – in sposobni politike konsenza. Teza je, da razlike niso nastajale oziroma, če obrnem, nismo izbirali med različnimi koncepti osebnosti. Izbirali smo med njihovimi stili, njihovimi podpornimi mrežami in pripadajočimi strategijami. Poglejmo.

Milan Zver je padel na strategiji, ki mu jo je določil kdo drug kot Janez Janša. Natančneje, ni šlo za padec, niti za strategijo. Zver je dobil nalogo, da v predsedniški kampanji korigira javno mnenje in podpre politiko vlade. Če bi imel Janša z Zverom resne namene, bi mu pustil vsaj začasni (predvolilni) manevrski prostor, lastno glavo in lastni prostor za odločitve, pustil bi mu, da v predvolilni bitki odigra vlogo korektorja vlade, kar je z veliko mero poštenosti in natančnosti detektiral Miha Brejc v Studiu City (mediji – povabite večkrat v studie in intervjuje upokojene strankarske oficirje, ki lahko vdihnejo kot ljudje in si dovolijo lastno mnenje).

Danilo Türk nedvomno razmišlja s svojo glavo, vleče lastne odločitve in ima svoj prostor, ki se ga, upam, spoštuje. Drugorazredno temo je, upam, resnično obžaloval in ta korak nazaj ga dela samo večjega. Aktualni predsednik ima svoje specifike, je profesor in diplomat, vloge, ki lahko pristnemu človeškemu jedru hitro nadenejo pretesno obleko iz preveč zategnjene korektnosti – celo za predsedniški položaj. Ampak to do zdaj ni bil problem. Strategija v predvolilnem boju je bila korektna in brez napak. Kje je torej nastal problem? Če vzamemo izhodiščno tezo skrajno resno, potem moramo natančneje pogledati implikacije družbenih mrež, ki podpirajo aktualnega predsednika. V tem smislu Danilu Türku raste deficit obratno sorazmerno z ostrino, besom in količino pene, ki leti iz ust najbolj zagretih levih navijaških skupin, ki zelo spominjajo na svoje kolege na strani zrcalne preslikave. Aktualnemu predsedniku prav tako ne koristijo jezni brki predsednika borcev z raznih odrov, z vsem dolžnim in neskončnim spoštovanjem do njihove najžlahtnejše esence, to je upor proti tujemu totalitarnemu gnusu. Izhajajoč iz začetne teze aktualnemu predsedniku prav tako ne koristi podpora zmagovalca zadnjih volitev, vodje opozicije, župana prestolnice in največjega trgovca v državi. Če desnemu generalu slečemo uniformo in levemu trgovcu poslovno obleko, dobimo zelo podobno avtokratsko karakterno esenco. Pa skačite v luft kolikor hočete.

In zato Borut Pahor. Očitamo mu lahko čuda stvari. Kar dajte si duška – brez poglobljene vsebine na številnih področij, poklicni politik od rojstva, torej poln frazemov in politične retorike, ljubko smešen s tem svojim šminkiranjem … (nadaljuje po želji). Ampak. V čevlje predsednika vlade ni silil sam, ampak ga je tja potisnila stranka, njegov cilj je bil že takrat predsednik države, kar je realno in smiselno. Tudi v borbi z Janšo je vztrajal v dialoškosti, kar ga je delalo na trenutke smešnega, nebogljenega, saj je prihajal v kontekst vojaškega diskurza z novim jezikom in zaradi te svoje svojeglavosti in trmoglavosti požiral ne samo Janševe natege, ampak tudi in predvsem strašne udarce iz lastnega levega zaledja, končno pa dobil še »odpoved« od lastne stranke. Pahorjeva trma je v politiki sinonim za politični samomor in roko na srce je že bil v postopku likvidacije, vendar se mu je nora trmoglavost v smrtnem saltu mortale zadnji trenutek obrestovala. Zaradi trme je ostal brez resne podporne mreže, s tem svojim dialogom kot edinim kreditom v roki. Politik, ki ga lahko vidimo na starih posnetkih, kako z dvajsetimi leti sipa neumnosti, človek, ki ni nikoli nič počel, je strategijo usmeril stran od družbenih mrež in šel med vse te smetarje in čistilke in proizvodnje. Kakor koli si že mislite.

Predsedniške volitve se bodo zavrtele okoli dialoškega osišča. Zver ni imel strategije, ampak nalogo, ki jo je za svojega šefa tudi korektno opravil. Janša je že v startu v središče svoje strategije postavil Pahorja. V prvi fazi na Pahorjevem hrbtu odpira bojno polje, na katerem se bodo ostanki levice brezkompromisno klali. Druga faza sledi po volitvah, ko si Janša obeta lahkotnost manipulacije s Pahorjevo dialoškostjo. Drugega izhoda iz situacije kot da ni.

Za konec se od mikroskopa vrnimo k teleskopu in imaginarni kombinatoriki. Razporedimo troedini Dialog na sledeč način: Milana Zvera za predsednika največje desne stranke, Danila Türka za predsednika največje leve stranke in Boruta Pahorja za predsednika države. Ja? Vohate? Dihate? Svež zrak…?