Vuzenica. Vsega hudega vajeni gasilci bi se najraje razjokali, ko so vstopili v hišo in sredi poplavljene dnevne sobe zagledali prestrašeno ženico. Z eno roko se je opirala na berglo, z drugo pa je k sebi tiščala plastično vrečko, v katero je na hitro pospravila tablete, nekaj dokumentov in zdravstveno izkaznico. »Ne grem ven! To hišo sem jaz zgradila in če jo bo odnesla voda, naj še mene odnese,« je govorila v obupu 77-letna Inge Mihelič. Ker je z natikači že stala v vodi, se gasilci sploh niso želeli pogajati z njo. Odločno so jo zagrabili, jo položili na nosila in jo odnesli na zgornjo stran Sejmarske ulice, kjer jih je nestrpno čakala njena hčerka Blanka Mihelič.
Dva tedna po poplavah Miheličeva in njeni najbližji še vedno čistijo okolico hiše, ki stoji le nekaj metrov stran od Drave, in sušijo stanovanjske prostore, v katerih je bila voda visoka najmanj meter in pol. Ko je Drava prestopila breg, se je razlila skozi kuhinjsko okno proti hodniku in se nato skozi okno v dnevni sobi izlivala na drugo stran hiše. Pobesnela voda je dobesedno tekla skozi stanovanjske prostore Miheličevih, podirala omare, odnašala oblačila in čevlje, stole in druge manjše predmete. Uničila je tudi omarico na hodniku, v kateri je Blankina hčerka, ki v Mariboru študira arhitekturo, imela zapiske in knjige. Makete, ki jih je med študijem dolge ure tako skrbno izdelovala, je mati na srečo še pravi čas odnesla v zgornji del hiše. Sicer pa ji pred uničujočo poplavo ni uspelo rešiti veliko stvari. Na voljo je imela namreč samo slabi dve uri časa.
»Okoli pol osme ure zjutraj so me poklicali v službo, češ naj pridem brž domov, ker bo Drava prestopila bregove. Postala sem nervozna in med vožnjo iz Otiškega Vrha proti domu sem razmišljala samo to, kaj bom rešila in kako bo vse to prenesla moja mama. Niti slutila pa nisem, da bo tako zelo hudo in da nam bodo poplave povzročile tako veliko škodo,« je pripovedovala Miheličeva.
S partnerjem sta več let varčevala in si trgala od ust, da sta staro hišo prenovila in jo lepo opremila. Zdaj so jima ostale samo še prazne in vlažne stene. Mama se domov še ni vrnila. Med poplavami so jo odnesli v najeto občinsko stanovanje. »Rekla je, da bi rada videla hišo, vendar smo jo pregovorili, naj še nekaj časa počaka. Strah nas je namreč bilo, da bi se njeno zdravstveno stanje še poslabšalo, ko bi videla, kaj je ostalo od stanovanja.«
Miheličeva je hvaležna gasilcem in vsem, ki so ji pomagali v najtežjih trenutkih. Ganilo jo je, ko je videla, da so se čistilne akcije udeležili tudi mladi iz srednjih šol. »Srce se mi je trgalo, ko je voda uničevala naše imetje, ko pa sem videla, kako nesebično so pomagali ljudje, sem spet dobila voljo in upanje, da se bo vse uredilo. Želim si le, da se peti november ne bi nikoli več ponovil.«
